sobota, 20. februar 2016

Objavljamo prepise knjige Domobranski zločini

DOMOBRANSKI ZLOČINI
(Prepis knjige)


Kot sem obljubil začenjam s prepisom zločinov Fašističnega domobranstva, ki jo je izdala komisija za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih hlapcev pri predsedstvu SNOS, ki jo je sestavil predsednik komisije dr. Makso Šnuderl. "PREKLETI, TISOČKRAT PREKLETI MORILCI, KI SLOVENSKIM MATERAM UBIJATE MOŽE IN SINOVE ZA JUDEŽEVE GROŠE"! BECELETOVA MATI.


UVOD


Okoli mene je sijoče poletje. Zelenje, ki se bohotno zgrinja vsenaokrog, kar kipi rodovitnih sokov. Vse sama volja do življenja. Na mizi pred menoj se kopičijo akti. Debeli snopiči povezani z vrvico, kupi časopisov, knjig in brošur,seznami,dopisi, poročila.., slovenski, italianski in nemški. Ob meni so zložene skladovnice arhiva italianske pehotne divizije "Isonzo", nekoč tako imenitne in vsemogočne oblasti v Novem Mestu. Zdaj so to le še klavrni ostanki birokratizma. A za nas so zanimivi! Vsebujejo navodila kako naj požigajo, morijo, odganjajo ljudi v ječe in internacije, poročila o izvršenih umorih in nasiljih. KRI... V aktih na mizi so poročila o nasilju bele garde, to je prostovoljne protikomunistične milice, po italiansko MVAC. Milizia Volonteria Antikomunista, plave garde, mihailovičevcev, rupnikovcev ali kakor so se končno zedinili, slovenskih domobrancev DMB. Spet kri, sama slovenska kri, ki so jo začeli pretakati poleti leta 1942 belogardisti, ko so začeli napadati skupaj z italiansko vojsko partizanske enote. In tam ob robu mize dve knjigi "V znamenju osvobodilne fronte" in "Črne bukve". Nasmeh mi sili na ustnice. smejati bi se moral če ne bi bilo toliko tragike v strahotah, ki so opisane v teh knjigah, toliko zlobe in laži, podlosti in potvorb (NAM JE ZNANO DANES ZOPET POTVARJAJO IN LAŽEJO, SO ŽEJNI NOVE SLOVENSKE KRVI?) tU JE DOKAZ KAKO POSTANE NESREČA NARODA POZORNICA POLITIČNIH ŠPEKULANTOV IN BRATSKA KRI PROPAGANDA. ... vse skupaj krvava farsa v igri političnih pokvarjencov in spet kri kri kri in sama kri. Zdaj se mi zdi, da je vse rdeče okrog mene. Rdeči kolobarji se prepletajo od italianskih snopičev čez poročila o domobranskih nasilstvih do teh umazanih knjig. In v ozadju se mi riše v plamenih hiš in vasi, ki tako strahotno rušijo zlasti primorske domove, kakor Mene Tekel Ufarsin, napis.

DOMOBRANSKO - FAŠISTIČNI TEROR


Teror na življenji, ki hodi ponoči po vaseh, po Barju, po Kozlarjevi gošči, ob cerkvici sv. Duha, po bregovih Ljubljanice in valovih Save, skozi Brkine in po Cerovem, po vaseh in obronkih svobodnega ozemlja, v temnih nočeh in se izdaja le z ostrim jekom strela, s topim udarcem kopita puške, s pridučenimi kriki smrtne groze, s pljuskom v valove Save. Razmesarjena, od strelov prerešetana, od vbodljajev zmaličena, od pobojev razbita, naplavljena, izorana, zoglenela, napol strohnela trupla in nenadni grobovi po gozdovih pa molče obtožujejo domobransko fašistični teror nad Slovenci. A to ni dovolj. Vse ni mogoče pokončati z orožjem. Še hujši je teror nad dušami. Ukloniti je treba narodu svobodno voljo, streti mu njegove misli, ki se izvajajo skozi mračni kaos dobe k spoznanju resnice, zajeti je treba njegovo mišljenje in ga pod strahovitim pritiskom tisočkrat povečane in neprestano ponavljane laži prisiliti v smer, ki je zaukazana. Zato pa je treba poseči za najdražjem pri ljudeh, po njihovih verskih čustvih. Vero ti hočejo vzeti! Brani jo! V imenu Kristusa kralja in po gospodarski skrbi ki je osnova za obstoj:"Zemljo ti bodo vzeli! Brani jo! Zadeti je treba narodni ponos."Brezdomci so ki ti bodo vzeli domovino". Razvneti je treba globoki čut za poštenost, pravičnost in dostojnost:" morilci so, ki se naslajajo v krvi, roparji, skrunilci mladine!" In kadar so v vprašanju in nevarnosti tolikšne osnovne dobrine, je v silobranu dopustno sleherno sredstvo, ne le oborožena borba zoper lastnega brata ampak tudi umor, uboj, da, celo narodno izdajstvo, zveza z okupatorjem, s katerimkoli, najpoprej z Italianom, potem Nemcem, pa čeprav s samim peklenščkom. TAKO JE RKC NAŠČUVALA DOMOBRANCE PROTI LASTNEMU NARODU IN PRAV TAKŠNE TEISTE LAŽI ŠIRIJO DANES MED LJUDI!


DOMOBRANSKO - FAŠISTIČNI TEROR II DEL.


Tako se bohotno razraste laž in zagospodari po časopisih, tisku sploh, govori na javnih zborih in s prižnic, glasno in prišepetavajoče. Ljudje begajo, postajajo malodušni, dvomljivi in omahljivi. Peklensko spačeni smeh nekdanjih gospodarjev nad usodo naroda pa spremlja uspehe le tega - domobransko fašističnega terorja.
Nekdanji gospodarji! Da, to so oni ki vidijo, kako curlja poslednji prašek v peščeni urinjihove oblasti nad usodo in dušami slovenskega naroda. Mogočno se je dvignil najboljši del slovenskega naroda v odpor proti tujemu okupatorju. Zvezal se je z bratskimi južnoslovanskimi narodi v močno vojsko pod svojim voditeljem TITOM, pridružil jo velikim zaveznikom in tako vzel usodo svojega naroda v lastne roke.
In narod v primorju, na štajerskem, gorenjskem in dolenjskem in predvsem v beli Ljubljani se je zgrnil in strnil okoli novega gibanja, ki se mu pravi Osvobodilna Fronta .


DOMOBRANSKO FAŠISTIČNI TEROR III DEL.



Zdaj hoče narod sam sebi vladati s svojimi organi oblasti, ne več s poslušnim uredništvom od zgoraj navzdol, ampak s svobodno postavljeno ljudsko oblastjo od spodaj navzgor! To je treba za vsako ceno z vsemi žrtvami preprečiti, kajti gre za vse, zares,prav za vse in zato je potreben, upravičen in svet - domobransko fašistični teror. Peščica razumnikov, ki stoji na čelu klike v zaščiti okupatorja dobro ve, kako teče voda. Niso neumni in ne dvomijo da bo zmagala in še zmaguje tista vojna stran s katero je zvezana Osvobodilna fronta. Zavedajo se položaja, ki bo nastal, ko si bodo narodi jemali pravice. Združili so se z okupatorjem, s sovražnikom! Vsak otrok ve da je bila od njih postavljena bela garda del italianske vojske, da se je borila proti partizanski vojski, da so bili politični voditelji v zvezi z italijanskim visokim komisarjem, da so se oni šli poklonit v Rim z deputacijo Duceju, kjer so priznali aneksijo Slovenije k Italiji, da je Hitlerjev zaupnik generallajtnant Rosener s svojim ukazom ustanovil Slovensko domobranstvo, ki se pod nemškim vodstvom bori zoper slovenske partizane itd. Sicer je to resupravičen silobran - tako modrujejo -, vendar zavezniki ne bodo mogli tega kar tako požreti, saj so vendar s to zvezo podprli sovražnika v borbi proti zaveznikom. Mi-tako si govore- se bomo sicer pred zapadno demokracijo branili s komunističnim strašilom po Hitlerjevem vzorcu, a vse kaže da to ne bo držalo. Kaj pa če bi rekli da je bila tudi OF v zvezi z okupatorjem? Potem bodo imeli dva enaka kandidata za oblast v Sloveniji in gotovo bodo rajši postavili nas kakor komuniste. In izmislili so si najbolj bedasto, ki je sploh bila mogoča: OF je bila v zvezi z italjansko cesarsko savojsko, badoglijevsko vojsko!... S fašisti si ne upajo reči ker so zlasti na primorskem z Nemci združeni fašisti zdaj tudi njihovi zavezniki. Tudi morajo pazljivo uporabljati propagandistična geslain izrazje hitlerjevcev. Neumni narod mora požreti vse, saj gre za veliko, gre za vse! In vendar pada in propada vse, česar so se lotili. Kakor fanfare poslednje sodbe jim doni na ušesa zadnji proglas Maršala Tita:"Prvič, se zavezniki ne bodo vmešavali v naša notranja vprašanja, drugič se Narodno Osvobodilna vojska in Partizanski odredi Jugoslavije bore na strani zaveznikov proti istemu sovražniku in zavezniki ne bodo pomagali izdajalcem, ampak ljudstvu, ki se je borilo in se bori proti okupatorju. Nihče nam ne bo preprečil ,da ne bi kaznovali narodnih izdajalcev in okupatorjevih hlapcev. Vsi tisti ki pomagajo domobrancem, četnikom, ustašem in drugim ali sli še dalje služijo okupatorju bodo prav tako prišli pred vojno sodišče in bodo kaznovani."
" Da kaj jim še preostaja drugega kot slepo in besno, obupno nasilje? Toda razgaliti ga je treba, povedati pred vsem svetom, da bo vsem jasno in očitno, kaj počenja to nasilje in kakšen je zločin, ki ga je izrodila ta strašna doba. Opisati je treba iz tega kupa poročil vsaj vsa znana nasilja in zverstva zločincev, plačancev ali zapeljancev, storjena nad mirnim slovenskim prebivalstvom.Razkrinkati je treba tudi moralni teror, strgati mu z obraza krinko laži!!! Tam od robu mize še vedno ležita dve umazani knjigi s podatki, obtožbami in slikami. Gabi se mi vzeti jih v roke, zdi se mi da se kar cedi iz njih nagnusna sluza najstrahotnejše človeške pokvarjenosti, ki jih je pisala. Tudi ti knjigi bosta dobili svoj odgovor, ko pride čas za to. V TEM DELU BODI OPISANO NAJBOLJ ŽALOSTNO POGLAVJE SLOVENSKE ZGODOVINE, POSKUS PEŠČICE NEKDANJIH OLBASTNIKOV REŠITI ZA VSAKO CENO SVOJE POLOŽAJE Z OBOROŽENO BORBO IN ZLOČINOM ZOPER NARAŠČAJOČE NOVO SLOVENSKO IN JUGOSLOVANSKO OSVOBODILNO GIBANJE OB STRANI VELIKE BRITANIJE, SOVJETSKE ZVEZE IN AMERIKE, REŠITI Z UMOROM, ROPOM, POŽIGOM IN NA VSE ZADNJE Z NAJHUJŠIM, KAR SI MOREJO ZAMISLITI ČLOVEŠKI MOŽGANI, S SRAMOTNIM IZDAJSTVOM LASTNEGA NARODA! OPISANO BODI POGLAVJE KI SE LAHKO POSTAVI OB BOK SREDNJEVEŠKI INKVIZICIJI IN NAJMRAČNEJŠIM ZABLODAM ČLOVEŠTVA, KI BI POTREBOVALO ČOPIČA GOYE V DISAS'ROS DE LA GUERRA, DA BI SE SAMO PRIBLIŽALO STRAHOTI, POD KATERO TREPEČE SLOVENSKI NAROD. IMENUJE SE DOMOBRANSKO FAŠISTIČNI TEROR!!!

NOVA TAKTIKA!



Ko so po kapitulaciji Italije 8.9.1943 Nemci zasedli Ljubljano, so se vsi ljudje opravičeno bali, da bodo Nemci uporabili tudi za tisti del Slovenije, ki so jo krstili Italijani za Ljubljansko pokrajino. (v uradnih spisih se imenuje Slovenia Italiana). In za slovensko primorje iste raznarodovalne in uničevalne metode, ki so jih na tako zverski način uveljavljali na Gorenjskem in na Štajerskem. Saj je bilo še vsem v spominu, da je poveljnik nemških okupacijskih čet v Jugoslaviji sicer z javnim razglasom zagotovil vsem,ki se ne upro vojski osebno svobodo in lastnino, da pa so gestapovci že prve dni zaprli skoro vse izobražence, mnogo kmetov in trgovcev in precej delavcev, uradnikov in upokojencev ter v teku poletja okoli 30.000 teh ljudi odpeljali v Srbijo in na Hrvaško, ko so jih poprej v korist »urada za ureditev nemštva« oropali vse imovine.
Nemci, ki so priklopili Gorenjsko in Štajersko Reichu, so v zasmeh mednarodnim Haškim konvencijam, božjim in moralnim zakonom začeli z načrtnim iztrebljanjem slovenskega naroda. Nad 10.000 talcev je padlo pod gestapovskimi kroglami. Okrvavljena Sodna ulica v Mariboru, velikanski množični grobovi v Gradcu, kriki v Begunjah, na mesarske kavlje obešene žrtve v Celju, uničevalna koncentracijska taborišča Dachau, Mauthausen, Auschwitz itd., 60.000 razlaščenih in izseljenih kmetov iz Posavja in od Sotle razkropljenih po Šleziji, v taboriščih, rudnikih, plavžih, v Todtovih podjetjih, ob atlantskih utrdbah in na vzhodnem bojišču, desettisoči prisilno mobiliziranih, umirajočih za kljukasti križ po vsej Evropi, mučenje v ječah in ubijanje po deželi --- TO JE NAČRTNO IZTREBLJANJE SLOVENSKEGA NARODA! --- Toda to še ni dovolj. Streti je treba tudi duše.Heimatbundfuhrer Steindl in koroški Gauleiter dr. Rainer sta proglasila:«Štajerci, gorenjci! Vi niste Slovenci!Vi ste domovini zvesti prebivalci! Vi ste slovensko govoreči Nemci! Ostanite vredni člani nemške skupnosti«! Začelo se je načrtno uničevanje slovenstva. Zgorela je slovenska knjiga, vsepovsod naj bi zamrla slovenska beseda. Uradi, šole, društva, podjetja --- vse je izginilo. Tisoči množičnih zborov naj vtisnejo množicam novo narodno zavest nemštva. Izpolni naj se do kraja Hitlerjevo naročilo dano dne 27.4.1941 v Mariboru štajerskemu Gauleiterju dr. Uberreitherju:« Machen sie mir die Unterstelermark wieder deutsch.« Napravite mi spodnjo Štajersko zopet nemško. VSE TO JE POSTALO POZNEJE VZOR SLOVENSKEGA DOMOBRANSTVA!

Vse polno je bilo štajerskih beguncev v Ljubljani, ki so bili Ljubljančanom viden opomin nemškega divjaštva. Vsi so zato pričakovali nemškega nasilja tudi nad Ljubljano. Saj zadnji dve in pol leti ni manjkalo pretenj da bodo Nemci že še razdrli to osje gnezdo.
Toda med tem so se tudi Nemci pod silo razmer marsičesa naučili. Spoznali so svojo nepopravljivo in globoko zablodo na Gorenjskem in na Štajerskem, ki bi jih po svoji nujnosti tirala le še globje. Zgodilo se je namreč to, česar nikoli nihče ne bi pričakoval. Nenadno je porasla narodna zavest, zajela vse sloje in jih strnila v enodušen odpor proti okupatorju. Ko so začeli aktivisti OF povezovati narod z Osvobodilno mislijo, zlasti pa, ko je s slavo ovenčana XIV. Divizija NOV in POJ v svojem legendarnem pohodu prinesla Štajercem prve sadove svobode, je zavzela osvobodilna težnja v okviru OF tudi na Štajerskem tolikšen polet med narodom, ki se more primerjati le s Primorsko. Možje, fantje in dekleta prihajajo v množicah v naše vrste in nočejo zaostati za Gorenjci, ki so bili med prvimi, ko so leta 1941, kot partizani prijeli za orožje. Tisoče štajerskih fantov je v naših brigadah in stotine rudarjev je zapustilo Trbovlje in Zagorje ter se pridružilo našim borcem. Na mobilizacijske pozive Nemcev na Štajerskem pa je še komaj kak odziv.
Take napake Nemci v novih slovenskih pokrajinah na Kranjskem in Primorskem ne bi radi več storili. Tem manj, ker je jasna njihova vedno večja slabost in porazen položaj na vseh frontah. Potrebujejo pomagačev. Bolje je ljudi uporabljati za svoje namene, kot pa jih pobijati. Naj najpoprej store svojo dolžnost, drugo bo že opravljeno pozneje. Prisvojili so si Italijanski vzorec. Postavili so posebno vojsko, ki je bila organizirana, vključena in vodena po Italijanski vojski. To vojsko so gonili s seboj v borbe s » komunističnimi banditi«, saj so imeli že Italijani na razpolago vodstva nekdanjih političnih strank v Ljubljani, ki so sodelovala z okupatorji. Zakaj ne bi teh izkoristili? In si umili roke…
To vojsko so ljudje nazvali »Bela Garda«. MVAC – Milizia Volontaria Antikomunista, prostovoljna protikomunistična milica, ki je v poletnih mesecih 1943 dobila nov priliv od Mihailovičevih ljudi, tako zvano »Plavo Gardo«. Pod vodstvom bivšega Jugoslovanskega majorja Novaka. Politične struje pa so bile tiste, ki so se upravičeno bale, da bodo spričo vsenarodnega gibanja OF ob svojo oblast, od katoliške in napredne pa vse do raznih političnih stremuhov.
Dasi je Bela Garda dobila dne 19.9. 1943 občuten udarec na Turjaku in morda garda 8. In 9. 9.1943 na Grčaricah, vendar se je s pomočjo starega, z nemškim železnim križcem, že v prvi sovetovni vojni odlikovanega Jugoslovanskega generala Leona Rupnika, ki je tako »uspešno« vodil utrjevalna dela ob Jugoslovanski meji leta 1940-41, dalo tudi to še narediti. General se je sicer s svojim nastopnim razglasom kot župan mesta Ljubljana prodal Italijanom, a ker so fašisti še vedno nemški zavezniki, bi skok ne bil preočiten, če bi tega  nemškega odlikovanca postavili še za nemškega prezidenta »Ljubljanske pokrajine«. Kot tak bo sijajen organizator nemške«slovenske vojske«, da rečemo po besednem zakladu Heimwehr, Wahrmannschaft, Landwehr, slovenskih domobrancev.
In tako je tudi bilo. Hitlerjev posebni zaupnik generallajtnant Rosener, SS – skupinski vodja, je dne 24.9.1943 zaukazal ustanovitev slovenskega domobranstva. Gospodar je spremenil taktiko, udarec pa prihranil za konec in hlapec je menjal gospodarja. Tisti, ki so bili za velike hlapce, so spet oživeli v svojih nadah, da bodo še ostali na svojih vodilnih položajih Male hlapce so nagnali na delo. Slovenski narod pa je videl to strahotno propalost ljudi, v katerih je zrl nekoč vodnike in politične oblastnike s tistimi ljudmi, ki so na Gorenjskem in Štajerskem počenjali in še počno zversko uničevanje slovenskega naroda, so se združili, se jim podredili, vzeli od njih orožje, opremo in komando. Predvsem pa so prevzeli tiste strahovalne metode in šli v skupno oboroženo borbo zoper NOV in POJ, zoper veliko zaveznico Veliko Britanijo, Sovjetsko zvezo in Ameriko, ki nam prinašajo svobodo in zedinjeno Slovenijo v skupnosti z bratskimi jugoslovanskimi narodi v demokratični federativni Jugoslaviji. Še več. Združili so se z okupatorji tudi pri uničevanju slovenskega prebivalstva z zverskimi metodami fašističnih iztrebljevalcev narodov. To vse samo za to, da rešijo svojo oblast in kakor točno pravi tajni italijanski dokument »Pehotne divizije Isonzo« od 18.8.1943 št. 1-22 Comando dei Carabinieri Reali:
» Tuttavia una parte del partito clericale non dispera completamente del dominio tedesco e… spera che anche con i Tedeschi la religione cattolica sara conservata e con la religione risperatti i claricali«
Upajo, da bo tudi pri Nemcih katoliška vera ohranjena. A z vero vred upoštevani tudi klerikalci sami. Ali v aktu iste komande z 16.5.1943 stoji, da se klerikalci boje časa po vojni, ki bi mogel postati nevaren za stranko in zlasti za vodilne osebnosti.
Za vsako sramoto pa je dobro figovo pero. In ogrnili so svojo goloto s plaščem laži:« Mi se borimo zoper komunizem, ki nas hoče gmotno in moralno uničiti! Borimo se za vero! Za Kralja in Otađbino! Toda o tem pozneje.
Dejstvo je da so Nemci z dosego istih ciljev kot na Štajerskem in Gorenjskem uporabili v »Ljubljanski pokrajini« in na Primorskem druga sredstva. Pustili so, da to delo za njih opravijo Slovenci, kot njihovi hlapci. Izdajalski prezident Rupnik, v slovenske domobrance preoblečena MVAC, ki je baskovsko čepico zamenjala za nemško, liktorsko sekiro s kljukastim križem, dalje bela in plava garda in takozvani domobranski »ideologi« Le ob oktobrski ofenzivi na Dolenjskem in Notranjskem ter pri akcijah na Primorskem so se Nemci pri velikih skupnih akcijah z domobranci pokazali še kot mojstri in učitelji.
V zunanje znamenje trdne povezanosti bojnega tovarištva domobrancev s hitlerjevci je 20.4.1944 ob razvitju zastav na Vladni palači na Bleiweisovi cesti slovensko zastavo držal domobranec, razvil jo je Nemec, nemško zastavo pa je držal Nemec, a razvil domobranec. Obe sta skupaj zavihrali v slovenski beli Ljubljani. Vprašanje zastav pa je bilo po nemškem poveljstvu rešeno tako, da se mora hkrati s slovensko izobesiti vedno tudi nemška zastava.
Tako sta se poljubili domobranska in nemška zastava, resnično nerazdruženo povezani v bodoči skupni usodi poraza in pogina.


JESENSKA OFENZIVA 1943


Po zlomu Italije je naša vojska zasedla razen Ljubljane skoro vso »Ljubljansko pokrajino«. Z odločnim in spretnim nastopom naše vojske in političnih organov smo se polastili italijanskega orožja in prehiteli belo gardo, ki je bila še bolj zbegana kot italijanska vojska. Z odločnim udarom je naša vojska likvidirala poslednje belogardistične postojanke, po Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju od 1. Do 3. 10. 1943 postavila nekaj glavnih morilcev pred vojno sodišče.
Ko so Nemci splašene, v začetku celo od njih samih razoroževane« prostovoljne protikomunistične miličnike« spet uredili in jih s preostalimi mihailovičevskimi Novakovimi »plavogardisti« oblekli v nemške uniforme in z nemškim orožjem orpemljene vključili v »slovensko domobranstvo« so skušali z veliko ofenzivo 21.10.1943 in v naslednjih dveh tednih uničiti slovensko sovobodilno vojsko.
Čeprav so nemci preplavili vse do tedaj osvobojeno ozemlje s pomočjo petih divizij, so jo dobro skupili od naše vojske pri Jevnici, Čatežu, Mirni, Mokronogu, Kostanjevici, Podgorjancih pri Metliki, Leskovi dolini, Mašunu, Cerknici, Rakeku, Krški vasi, Žužemberku, Muljavi in Dobrniču, se je zato ofenziva spremenila v roparski pohod. Koderkoli so hodili hitlerjevci, so požigali, ropali in morili.Samo v okraju Mokronog so 248 kmetom, delavcem in drugim prebivalcem požgali 57 zgradb in povzročili škode za 20.570.000 lir.
Požgali so hiše in cele vasi. V požganih vaseh so zgoreli vsi pridelki in ves gospodarski inventar. V okraju Žalna-Račna so zgorele 26 kmetom stvari v vrednosti 6,000.000 lir. Poleg uničenja so nemški roparji plenili in odvažali s seboj vse, kar jim je prišlo pod roke. Ne samo konje, prašiče, govedo, ovce, perutnino,žito,moko,mast,krompir, vino, žganje in ostala živila, temveč tudi vozove, vprege, brane, čebelje panje itd. V okrožju Grosuplje-Stična, brez okrajev v Suhi Krajini so Nemci naropali 2286 kokoši, 194 svinj, 186 konj, 78 govedi, 77 vozov, 85.000 kg žitaric, 70.600 kg krompirja, 435000 kg sena, 880 kg masti, poljedelskih strojev in gospodarskega orodja pa v vrednosti 27.874.000 lir.
Iz okrajev Bele Krajine so odpeljali 62 konj,88 svinj, 25 govedi, 432 kokoši, 21 vozov, 12.000 kg krompirja, 24.000 kg ostalih živil. 17.000 L vina, 310 L žganja itd. Vse skupaj v vrednosti 6.000.000 lir.
Iz okraja Šmarje-Škofljica so odpeljali blaga za 800.5000 lir, v okraju Višnja Gora so napravili škode za 1.730.500 lir, v okraju Veliki Gaber pa za 1.102.300 lir.
Iz vseh okrajev podatki še niso predlagani, iz drugih jih začasno še ni mogoče dobiti. Tu so samo posamezni primeri. Poročila iz vseh teh okrajev pa so soglasna v tem da so pri tem uničevanju slovenskega gospodarstva, pri ropanju, pustošenju in najbolj okrutnih zločinih sodelovali tudi slovenski domobranci. Njihova propaganda sedaj trdi, da je ta ofenziva vzela samo naši vojski tiste zaloge, ki jih je vzela Italijanom ob kapitulaciji. Toda kmetje iz navedenih krajev jim bodo že povedali resnico. Nekdaj tako slavna nemška vojska je po cigansko kradla vse kar ji je prišlo pod roke, od vilic, nožev, žlic in kozarcev do denarja, zlatnine in civilnih oblek.
Povsod so padale desetine mirnih prebivalcev pod puško nemških in domobranskih zveri. Samo v šentjernejskem okraju na primer so pobili 39 mirnih prebivalcev, ki niso ušli, ampak so v zaupanju v zagotovila naj ljudje ne beže v gozdove, mirno počakali doma.
V vasi Gomile pri Mirni so odpeljali vse moške ki so bili doma, Krmove, Anžičkove in Kranjčkove.
Dasi je prednica iz gradu Lanšprez prosila za te ljudi, so domobranci pod nekim kozolcem vse pobili. V Ponikvah in Dobravi so 7 ljudi ubili in enega obesili. V čateški fari so se ljudje med bombardiranjem zatekli v Šentjurjevo klet. Nato so prišli tanki in Nemci so z brzostreljkami streljali v klet in pobili 11 moških ter 10 žensk in otrok. Od Andrejčkove rodbine so vsi pobiti, mati, dva fanta in hči. Pri Videlu žalujejo za očetom, staro materjo in tremi dekleti. Mlakarjevega očeta so pobili na cesti, Strmoletovo mater v hlevu ko je reševala živino. Kotarjevim so ubili očeta. Iz čateškega župnišča  so nagnali tri duhovnike, da so jim morali nositi municijo. 77 let starega župnika, ki je obnemogel, so poslali nazaj.
Ostala dva so vlekli naprej. Ko so dospeli na kraj kjer so zaboje odložili, so jima veleli naj se vrneta nazaj, a so za njima v hrbet streljali in oba ubili.
Domobranski zločinec je s kopitom puške pobil slaboumnega Mirka, mu polomil roke ter zarezal ušesa in lica. Domačini so našli le še brezoblično gmoto kosti in mesa.
Na Razborah so pobili 10 gospodarjev, požgali vsa gospodarska poslopja in kozolce, da so zgoreli vsi pridelki in živina, kar je roparji niso odpeljali s seboj. V Gomilah pri Mirni so Nemci ubili nekega moža, ker so opazili njegovo belo srajco, ko je delal na njivi. Štiri dezerterje, ki so se na nemško vabo hoteli predati in prišli z letaki v rokah pred Nemce, so pobili pred nemško komando v Veliki Loki.
Pri Sv. Križu blizu Litije so Nemci polovili vse moške in jih zaprli v ledenico, v katero so nato metali bombe. Nenadoma so dobili povelje za odhod in to je končalo njihovo početje. Ko so prebivalci nato odprli ledenico so našli 4 moške mrtve in 10 težko ranjenih, od katerih so 3 umrli.
V Krmelju so Nemci pobijali moške in jih 14 zmetali v vodnjak. Nekateri od teh še niso bili mrtvi, vsa trupla pa so kazala sledove težkega mučenja. Enemu so odtrgali kos mesa, drugemu razbili glavo. Iz okolice so odpeljali ženske in otroke v Sevnico, njih domove pa izropali do zadnjega.
V Trebnjem so imeli Nemci namen odpeljati skrivače in jihpredati domobranski vojski. Ti skrivači so pred odhodom ubili enega moškega in dve dekleti. Neki domobranec se je pohvalil v neki hiši:« Specite mi jajca! Ubil sem že dve ženski in enega moškega. Baba me je lepo prosila naj jo pustim pa sem jo kar pritisnil.«
Pobili so skoraj vse jetnike naše vojske in veliko večino dezerterjev. Posebno zverstvo domobranskih krvnikov pa kaže uničevanje naših vojaških bolnišnic. Ranjenec ali bolnik ni več sovražnik in po mednarodnem vojnem pravu ter po vseh zakonih človeške vesti je treba z njim ravnati človeško. V teku jesenske ofenzive  so Nemci uničili bolnico v Starem Bregu, požgali bolnico na Štalah in v Novem Taboru. Ranjenci so bili pravočasno rešeni. Požgali so eno opuščeno gozdno bolnico in dve uporabljeni bolnici v gozdu. V eni od teh so pobili in zažgali 21 nepokretnih ranjencev iz druge pa so se bolniki rešili. Na Mokrcu so zasačili kolono ranjencev in jih 17 pobili. Oktobra 1943 so Nemci bombardirali novomeško žensko bolnico, ubitih je bilo 17 bolnic in zdravnica dr. Štolfova.
Februarja 1944 so Nemci napadli bolnico na Mokrcu, pobili dva nepokretna ranjenca, 7 pa so jih odpeljali s seboj. Marca 1944 je bila Nemcem izdana bolnica na desnem bregu Soče. Trije ranjenci so bili ubiti, 27 pa se jih je rešilo. Pozneje bomo opisali zverstva nad bolniki neke bolnice, vendar brez človeških izgub.S tem uničevanjem bolnic in pobijanjem bolnikov so Nemci pokazali kako brezdušno in brutalno si prizadevajo iztrebiti nasprotnika. Enako je postopal tudi italijanski okupator, ki je poleti leta 1942 v Jelenovem žlebu po izdajstvu našel nekaj bolnikov in jih na mestu pobil. Zažgal je tudi bolnico pri Smuki in 2 ranjenca ubil.
UMOR IN POŽIG! To je načelo ki so si ga prisvojili tudi slovenski domobranci. Kajti s temi vandali je hodila, morila, plenila v domobranstvo se spreminjajoča bela garda. Eden najhujših zločinov je umor preko 70 letnega kmeta Beceleta in njegove žene v Zagradu pri Novem Mestu. Že med italijansko ofenzivo sta se oba morala 6 tednov skrivati globoko v vodnjaku. Belogardisti so jima že tedaj ubili sina in hčerko. Prve dni Novembra so prišli slovenski izdajalci naravnost k njima domov.
Počakali so ju ko sta se vračala iz polja. Moža so odgnali v gozd in ustrelili. Ko je žena to slišala je planila med morilce:« PREKLETI, TISOČKRAT PREKLETI MORILCI, KI SLOVENSKIM MATERAM POBIJATE MOŽE IN SINOVE ZA JUDEŽEVE GROŠE!«
Neusmiljeni udarci so ji pretrgali besedo. A s poslednjimi močmi je bruhnila iz sebe:«Ubijte me, vzeli ste mi vse, hčerko, sina, moža!!! Ubijte še mene! Da vam bo dovolj! PREKLETI!!!« Počil je strel. Nekdo ki ga je pod srcem nosila slovenska mati, je umoril to nesrečno slovensko mater. Prekletstvo Beceletove matere pa visi nad njim in njegovimi.


TEROR V LJUBLJANI IN OKOLICI


Jesenski ofenzivi ni uspelo uničiti naše vojske, zato so postavili Nemci in domobranci močne, s tanki podprte in z letali zavarovane posadke v Novem Mestu, Kočevju, ter postopno še v nekaterih drugih večjih krajih, kakor  na Grosupljem v Ribnici v Velikih Laščah itd.
Tu so tvorili jedro posadk domobranci pod nemškim poveljstvom. Iz Ljubljane in iz novih postojank so začeli domobranciudirati ob robovih osvobojenega ozemlja v notranjost, loviti ljudi, ki so jih sumili pripadnosti OF, jih ubijati, mučiti, odpeljevati v Nemčijo, ropati njih imovino in požigati domove. Predvsem pa se je začelo fašistično domobransko nasilje v Ljubljani in okolici. Že pred veliko nemško ofenzivo, ko je bilo organiziranje domobranstva v polnem teku, so začeli zapirati naše ljudi, vmes pa tudi že orelivati kri.
Za nemškega prezidenta »Ljubljanske pokrajine« je bil postavljen bivši italijanski župan Ljubljane, Jugoslovanski kraljevi general Leon Rupnik, pod neposrednim vodstvom dr. Rainerja. Glavna naloga Rupnikova je bila, vzpostaviti »slovensko« vojsko.  Ustanovil je organizacijski štab in postavil za poveljnika slovenskih domobrancev polkovnika Krenerja. Načelnik štaba je podpolkovnik Peterlin, njegov pomočnik pa podpolkovnik VIZJAK. ( Zelo verjetno sorodnik Vizjaka ki ga poznamo danes)
Neposredna zveza med dr. Rainerjem in rupnikom je Hauptberichstleiter dr. Lapper, med domobranci in nemško vojsko podpolkovnik Balke, šef nemške oborožene sile, šef varnostne službe pa je stotnik Schluifer. Glavni nemški komandant je SS skupinski vodja general Rosener. Le ti so glavni krivci za domobransko fašistično nasilje nad Slovenci.


PRVE ŽRTVE


12.10.1943 so domobranci ustavili na bloku, ko se je vračal s šentviške meje s svojo družino, železničarja Jožeta Stermeckega, ga pretepli, pobili na tla, davili, da je drugi dan umrl. Imeli so ga na svoji listi in trdili da je hotel pobegniti. Toda ta od Italijanov prevzeti izgovor (Italijano so sploh o vsaki usmrtitvi morali poročati civilnim oblasten tako, da žrtev ni bila usmrčena, ampak je padla na begu ali v borbi, dokument imamo v rokah.) bomo našli še v mnogo sličnih primerih. Žrtev je zapustila ženo in dva nepreskrbljena otroka.
Nekako v istem času so domobranci ponoči aretirali dijaka Mačka iz Zadobrove in Puharjevo, ženo upokojenega orožnika iz Dev. M. v Polju. Oba sta izginila brez sledu.
Na dolenjskem bloku so domobranci potegnili z voza priletno kmetico, doma nekje z Dolenjske, mater šestih otrok, jo odpeljali proti Orlam in jo za cerkvijo v Rudniku ubili. Žrtev so popolnoma izropali.


KOZLARJEVA GOŠČA


Kmalu se je razširil doslej neznan naziv : KOZLARJEVA GOŠČA!
Poleg cerkvice sv. Urha na Dobrunjah in gramozne jame pri sv. Križu pri Ljubljani bo ta gozd ohranil svoje ime kot najstrahotnejše morišče podivjanih domobrancev.
Dne 25.11.1943 so domobranci planili v Črno vas na Barju in odurno zahtevali od prebivalcev, ki so že spali da naj se oblečejo in gredo z njimi. Zasilno oblečene so zvezali in jih z vso naglico, suvajoč jih s kopiti pušk gnali v temo. Zamanj je bilo vprašanje, kam in zakaj jih peljejo, jok in prošnje. Poveljnik domobrancev v barjanski šoli, 30 letni Franc Frakelj, ki si je nadel ime Petra Skalarja (da bi morda kot bivši bogoslovec tudi na zunaj spominjal na svoje veroboriteljsko poslanstvo) je vodil ta pošastni sprevod. Med njimi je bil tudi Viktor Berlot iz Galjevice. V tem sprevodu so bile sledeče žrtve:
Vsa rodbina Melikova, gospodarja 50 letni Ivan in 58 letni Franc, 56 letna Marija, 14 letni Bojan in 15 letni Slavko, 14 letna Vera Škraba in 44 letni Anton Škraba. Angela Modičeva in 19 letna Stefka Vidmarjeva. Vaščani so od daleč z očmi in ušesi spremljali to nočno grozoto. Kmalu so slišali obupno vpitje in krike smrtne groze, nato tri rafala iz mitralijeza, posamične strele iz pušk in končno eksplozijo ročne bombe. 16 ljudi je padlo. Med njimi otroci.
Na morišče je prišla sodna komisija, ki se je ustavila na posestvu Marije Škafarjeve iz Črne vasi. Št. 177. Domobranski poročnik Franc frakelj pa jo je odgnal in komisiji zagrozil. Ljudje so načli ob jarku ob gošči pozneje 11 trupel, za vasjo pri gošči pa dva grobova. Še dolgo so ljudje kazali okrvavljeni kol in zobovje 14 letne Vere Škraba, ki je ležalo raztreseno po morišču. Ugotovilo se je, da so bili na istem mestu umorjeni od domobrancev še sledeči: Lojzka in Ivana Leneršičeva, Antonija Golobova, Milko Kaizer, Vinko, Jera,Tilka ter Roman Ukmar, Jože,Marija in oba Franca Brancelj, Jože Javornik, Alojzija Benetova, Helena Modičeva, Jože Vidmar, Marija Aličeva, Marija Verbičeva, Martin in Pavla Furlanova, Pavla Jankovičeva, Franca Škrabova, Minka grumanova, Janez,Marija,Lojzka Grebenčeva, Francka Strumbljeva, Ivana Lesičeva, Marija Podržajeva, Franca Tanckova, Alojz in Albina Škafarjeva, Ivana Bolhova, Anton Jesih in še mnogo drugih, ki jih pogrešajo.
Umor Marije in Lojzke Grebenčeve je tako razburil prebivalstvo, da je poveljstvo domobrancev v Velikih Laščah pisalo hčerki pokojne 1.6.1944 pismo v katerem so opravičuje, da ta umor ni v zvezi s kakim poveljem domobrancev. Opozarja jo, da naj napiše partizanom, da je v nevarnosti njeno življenje in življenje mnogih drugih ljudi za katere vedo, da živijo s partizani v dobrih odnosih. Grozi pa da bodo domobranci izvajali posledice, če se odpeljane osebe v treh dneh ne vrnejo. (Glej stran 37 pismo Podlesnika).
Domobranci se izgovarjajo da so imenovani odpeljani na prisilno delo v Nemčijo. Toda dočim so trupla ubite Marije Aličeve, Ivane Škrabove in Jakoba Modica ležala še nezakopana v gošči, so sporočili iz Nemčije, da so tam umrli. Očitno je da igrajo Nemci z domačimi krvoloki pod istim klobukom.
Toda narod pozna krivce in ljudski glas je božji glas, ki ne utihne! Nedvomno je odgovoren poveljnik domobranske posadke Podpeči Leopold Pristavec, veletrgovec iz vasi Jezero, ki je kriv smrti Marije Verbičeve z Jezera in Antona Modica iz Vrbljanj.
Po njegovem nalogu so morili domobranci :« FRANC TELBAN IZ PRESERJA, TONE URŠIČ IN JANEZ CIMPERMAN IZ JEZERA JOŽE MODIC, JANEZ JURČEJ IN JANEZ ZALAR IZ PODPEČI.
Ivana Bolha je bila ustreljena za zidom ižanskega pokopališča. 14 dni so jo imeli zaprto v barjanski šoli. Usmrtili so jo 10.11.1944, ko je okoli 25 domobrancev pod vodstvom komandanta Fraklja in Oblaka obkolilo Iško vas in odpeljalo 10 žrtev, od katerih pa so partizani z nepričakovanim napadom rešili 8, domobranci so umorili le staro ženico, ki jim ni mogla ubežati.


NOČNA GROZOTA NA SAVI


V noči 2.7.1943 se je ponovilo podobno zverstvo. Tudi med temi morilci je bil Viktor Berlot iz Galjevice. Domobranci so pobrali kmeta Franca Pečana in sina Franca, ki se je šele vrnil iz internacije,
Ivano Vidmarjevo, Franca Škrabo, kmeta Krašnerja in magistratnega slugo Franca Jevca. Zvezane so zmetali v kamion. Ko se je ta ustavil, bilo je ponoči, so žrtve slišale šumenje reke. Navezali so jih na vrv in odpeljali bliže na breg. Domobranci oboroženi z revolverji so jim pobrali dokumente:«Obudite kes! Bliža se vam zadnja ura!« je bil ukaz. Sneli so jih z vrvi in jih povezali dva po dva. Nekdo je posvetil z električno svetilko. Spoznali so da stoje ob lastnih odprtih grobovih. Tedaj je Jevec napel vse sile, da je vrv počila in se pognal v beg. Streli so pokali za njim, vendar mu je uspelo pobegniti. Vsi ostali so popadali pod morilskimi streli.
Tudi tokrat je prišla komisija, a ostal je le zločin, krivci in komedija. Nad 110 Barjanov je bilo pomorjenih.


MORILEC SE SPREHAJA


Komedija je bila tudi z umorom Blažiča (ali Babiča) iz Bruhanje vasi. Dne 25.11.1943 ga je aretiral podnarednik 1. Domobranskega bataljona iz tehnične srednje šole Anton Štrubelj iz  Zdenske vasi v dobrepoljski občini, ga z dvema pajdašema odpeljal v gozd za Rakovnikom, ga ustrelil v glavo in v hrbet ter ga oropal za 7000 lir, ki jih je žrtev imela pri sebi. Prišla je komisija, Štrubelj pa je prost hodil po Ljubljani. Isti Štrubelj pa je v istem času aretiral mater treh otrok Marijo Pirman po domače Padarjevo iz Podgorice v okraju Videm-Dobrepolje. Njen mož je bil takrat še v internaciji, Štrubelj jo je peljal v gozd za pokopališčem, jo prisilil, da je slekla plašč, sezula čevlje, snela prstan in mu vse to izročila, dala mu je vse svoj denar. Upala je da se s tem reši. Toda zverina jo je nato ustrelil. Tudi to je Policijska komisija čez nekaj dni pometla pod prag, Štrubelj pa je prost hodil po Ljubljani.
Enako je storil z Ivo Strandovo iz Zdenske vasi.
V noči od 12. Na 13.12.1943 so vdrli domobranci k učitelju Luliku na Rudniku. Ker so ga poznali kot somišlenjaka OF so se izdajali za partizane. Njegovo staro, bolehno ženo so zmerjali z vlačugo in ji grozili. Med tolpo je bil Milan Kadunc, domobranski narednik, pozneje komandant na Škofljici. Lulik je brez sledu izginil. Ker se pa je Lulikova hčer obrnila do njih. Toda za manj. Lulika je dobil v rokebataljonski komandant domobrancev pri sv. Urhu, kjer so ga ubili. Ko je Kadunc srečal Lulikovo hčer na ulici je začel vpiti:« Partizanka! Partizanka!« Hotel se je znebiti te nerodne obtoževalke njegovega ega zločina in jo odpeljati. Ker pa se mu to ni posrečilo, a je bilo treba udušiti ljudski glas, so domobranci raztrosili govorico, da se je Lulik v zaporu sam usmrtil.
Tako sta bila zadnja dva meseca 1943. Leta polna nočnih aretacij. Tajanstvenih izginotij ljudi in plašnih govoric ljudi o strahotah zverstev domobrancev.
V Grosupljem so aretirali in pripeljali v Ljubljano v Tehnično srednjo šolo ing. Martina Zupančiča iz tovarne motvoza, urednika Martina Puciharja, orožnika Mihaela Dovžana in Janeza Štruklja. Samo slednji je bil izročen policiji. Druge so pokončali domobranci.


ZLOČINI SE VRSTE


14.7. zvečer so domobranci odpeljali z njenega doma ženo Ivana Janežiča iz Orlove ulice, dom pa docela izropali. Zamanj so jih iskali svojci po vseh zaporih. Poročilo pravi da so gospo Janežičevo mater treh otrok našli ubito v nekem jarku na Barju.
Domobranci iz posadke v šoli na Barju, kjer je poveljeval že imenovani Frakelj, so 15.7.1943 ubili Janeza Mavca, tesarja na Gornjem Golem, konec Decembra ali v začetku Januarja 1944 pa Frančiško Tancek. Mavca je aretiral domobranec Franc Stojc, zidar na igu.
V tistem času so domobranci umorili Anico in Kacjana Zatlerja, delavca iz Savelj pri Ježici. Izropali so njuno stanovanje in stvari njegove sestre Urške Velušček, članice Pokrajinskega Komiteta Komunistične Partije za Primorsko. Krivec tega umora je mitničar Jože Dovč iz Stožic, ki je med vodji domobrancev na Ježici.


RUPNIK VELI UBIJATI


Neki že prileten mož, doma nekje na Dolenjskem, se je vračal iz internacije. Na dolenjskem bloku so ga domobranci prijeli, odvlekli v gozd, ga med potjo suvali in tolkli in še preden je mož razumel ali je blazen on ali podivjanci, še preden je spoznal kaj sploh hočejo od njega je bil ubit, dasi ni vedel ne on ne drugi, kaj je zakrivil.
Tik pred novim letom so se po opravkih iz Iga odpeljali v Ljubljano kmet in gostilničar Javornik in kmet Jesih Simon. Dospevši do šole na Barju, kjer je bil sedeš domobranske posadke, so jih domobranci ustavili. Vzeli so jim konje in voz. Plen je bil sicer lep a bali so se da oškodovanci ne bodo molčali. Zato so sicer Jasiha drugi dan izpustili za sinom pa ni sledu. Za Javornika pa se ve, da so ga ustrelili.
Res v tistem času je izdal Rupnik organizacijskemu štabu domobrancev, katerega šef je bil podpolkovnik Krener, navodilo:«Terence izven bloka pobiti! A iz zdravstvenih razlogov naj se trupla pokopljejo. V bloku pa naj se terenci izroče oblastem. Zato so odslej domobranci pobijali ljudi pod pretvezo, da so terenci, pa če so to bili ali ne.


GOLOBRADI MUČITELJI NA POLICIJI


Na Policiji se prične strahotno mučenje in pretepanje. Tam so zdaj najeli nove moči, odkar so odšli kvesturini: golobrade mladiče, dijačke, razvajene gospodke, smrkavce, ki se jih drži še materino mleko. Jetnika bijejo s kopiti pušk in z obteženimi jermeni ob sviranju gramofona. Sto do tristo udarcev po telesu, dokler se žrtev ne onesvesti. Naslajajo se ob mladih dekletih, ki jih slačijo in žalijo v njihovi ženski časti. Nekateri od teh zločinskih malopridnežev so znani. : dr. Loh, sodni pripravnik, sedaj policijski komisar, znan ovaduh, Srečko Rus, sin ravnatelja zavarovalnice »Dunav«, neki Menart, Anton Por, Strubelj, brataAdamiča iz Št. Petrske ceste, jurist Franc Robič z Mlade Gorejurista Drago in Marijo Kobi iz Maribora, Pajk in Koritnik, osmošolca, tajni policijski agent šestošolec Žitnik rafael Kumar, Zupančič, Urančič, Lukšič, Frummar, Veler, Eder, Kolka, Alfred Kralj itd…
Ženske so bile tako mučene in tepene od te sodrge, da so morale v bolnišnico: Sonja Gomzijeva, sestri Permetovi, 15 letna Vida Ostrčeva, Nada Ropičeva, Angela Smoličeva in Cita Potokarjeva, vse v starosti od 21 do 26 let. Dalje Milena Žigonova, Bojana Velikonjeva, Milena Kosirnikova, Jožica Zadnikarjeva, Julija Resnikova in še sto in sto drugih ŽRTEV.
Beaz sledu so izginili od 9. Do 12. 1. 1944 aretirani Tone Turk, Dana Škrabova, oba iz Rudnika, Miha Kunej z ženo in Hvala iz Galjevice. Izginili so magistratni uradnik Stane Klemenc, jurist Rudolf Škrabelj in drugi.


SV. URH PRI DOBRUNJAH – ZAČETEK


Do zadnjih dni, ko to pišem, segajo poročila o zverstvih na ljubljanski Policiji. V noči iz 24. Na 25. Maja 1944 so agenti aretirali ing Kotlovška, uradnika Hidrotehničnega oddelka Pokrajinske uprave, stanujočega na Staretovi ulici. Še isto noč so ga na Policiji s pretepanjem ubili in odpeljali v mrtvašnico na Žalah, ne da bi to javili njegovi ženi. Zabranjeno je bilo dajati žalne oglese v časopise(zakaj že???) Nenapovedan pogreb pa je bil tiha demonstracija proti zverskim ubijalcem. Na mrliču so ljudje opazili temne lise na temenu. Dr. Hacin, ki nosi odgovornost za ta zverstva, je izjavil, da je Kotlovška zadela kap.
Točno je torej, kar je izjavil agent Saša Gjud, sin frizerja s Kongresnega trga:« Partizane je treba vse pobiti, kar mi tudi naredimo. Vse, ki jih ujamemo, enostavno ustrelimo, ne pa kot Nemci, ki jih odpeljejo na delo.«
To se tudi sklada z izjavo lopova Lada Škofiča, ki je bil prej domobranec na Primorskem in je sedaj agent – izzivač.
Hvali se da zvabi partizane na nek samoten kraj, kjer jih potem pobijejo. Množe se pritožbe zoper Razbregarja, štajerskega begunca Ajleca, olaka in Bizovičarja. Razbregar je neko jetnico v zaporu posilil, medtem ko je drugi detektiv stal na straži. Zato so pa jetnice lopova tako preteple, da se je komaj rešil in je moral v bolnico. Zlasti od 1.5. dalje se je mučenje v zaporih stopnjevalo. Iz šole v Dravljah so ljudje po množičnih aretacijah slišali stokanje nečloveško mučenih in tudi strele. Na Policiji pretepajo in mučijo z električno strujo. 30.6. je bilo poslanih 300 ljudi, med njimi 120 žensk v 6 vagonih v Dachau. Tam je ob pričetku invazije na zapadu zavladalo med interniranci veliko veselje in mnogi interniranci so hoteli vdreti iz taborišča. Hitlerjevske zverine so po poročilu nekega železničarja iz Koroške, Slovence zdesetkovali in jih 113 ubili.
Ker je smert ing. Kotlovška zbudila veliko ogorčenje, postopajo lopovi na Policiji bolj previdno. Vendar pa se še vedno sliši iz zasliševalnice igranje radia, ko pretepajo ljudi, ki morajo ležati na podu na trebuhu na otomani, da jih z bikovkami in obteženimi jermeni pretepajo po zadnji plati. 16 letno dekle Omharjevo so tako pretepli, da je imela zbite vse podplate in se ji je na tilniku zbrala kepa strnjene krvi. Morala je biti operirana. Jetično učiteljico so tako pretepli, da je nevarnost za njeno življenje. Neka ženska je znorela in je v umobolnici.Neko ženo sta zasliševala Maks Rant in še neki drugi Policijski lopov tri dni zaporedoma. Pretepla sta jo tako da je dobila podplutbe po celem telesu. Zaprta v temnici je morala ležati na tleh brez hrane in vode. Grozila sta ji s smrtjo, če ne bo izdala komunistov.
Neko nad 60 let staro žensko so tako stepli in zmrcvarili da je padla v nezavest. Poklicni zdravnik pa je izjavil:«Kaj to videl sem še hujše primere, saj to bandita ne boli. Bandita nima smisla obvezovati, ženske so še hujše kot moški. Če ji daš 100 do 200 na zadnjico, pa si ti smeji.«
V istem času je bilo ustreljenih pri Sv. Urhu 31 ljudi, v znani gramozni jami pa 8 ljudi. Gotovo so med njimi mnogi izmed progrešancev in še marsikatera druga žrtev. Med njimi so tudi ljudje iz Štepanje vasi:Ignac Nagrašek, Miha Jakopin, Anton Jereb, Franc Anžič… Med njimi so tudi sledeči pogrešanci:
·         Marjeta Hočevarjeva, mati 5 otrok, Kmetica iz Velikih Lašč, 30 letni Anton Jelenc, ki se je vrnil iz internacije, 34 letna učiteljica Anica Gale iz Grosupljega, Tanko iz Vinic pri Sodražici, Andrej Škrabelj, 48 leten, ki je izginil že ob božiču, Franc Dolanc, 42 letni delavec z Viča, Škerjanc z grosuplja, Stane in Ivan Velovec iz Žužemberka, Erjavec s Plešivca.
V Ljubljani sta 12.12. izginili kmetici Mrharjeva iz Dolenje vasi pri Ribnici in njena hči. 20.12. je izginil Alojz Prijatelj, kmet iz Vinic pri Sodražici in Mira Lenardičeva z Ježice. Našli so truplo ustreljene 21 letne Mare Zupančičeve.
Izginil je sluga tiskovnega urada, dalje učitelj Vili Zupan iz Vodmata, njegov brat iz Most in 22 letna Zorka Dolničar.
9.2. naslednje leto so našli truplo ubite Polonce Kocjančičeve.


NOVE NOČNE GROZOTE NA SAVI


Sava je medtem naplavila več trupel, med njimi moško in žensko truplo, ženska je imela iztaknjene oči, moški pa prerezan trebuh.
Okoli 5.2. so našli pri D.M. v Polju dve neznani ženski trupli.
Tudi iz Ljubljanice na Kodeljevem so potegnili možko truplo s strelom v tilnik in zevajočimi ranami na glavi.
18.1. So potegnili iz Ljubljanice truplo 40 letnega mizarja Čekona nekje od Hotedrščice, ki sta ga par dni poprej vsega pretepenega peljala dva domobranca proti Karlovškemu mostu, od koder je bilo slišati strel.
Na Ježici je bil ubit neznanec, ki je bil aretiran Novembra v Tavčarjevi ulici.
V Mostah so domobranci v Vodmatski ulici prijeli nekega Medveda in ga še isti dan ustrelili.
V Dravljah je bilo najdeno žensko truplo, v spodnji obleki.
Ženska je bila ubita z več streli v pljuča. Že poprej je bila ranjena od domobrancev a se je v bolnici pozdravila. Domobranci so ponjo prišli v bolnico jo odvlekli v Dravlje in tam ustrelili.
Medicinec Danilo Gomišček, aretiran v Levstikovi lekarni, bi mogel razkriti strahoten, tajanstveni molk teh naplavljenih utopljencev. Ponoči so ga domobranci peljali k Savi na breg, da bi ga mučili in ubili, vendar se je z drznim sunkom iztrgal in skočil v Savo. Streljali so za njim in mislili da se je utopil. Fant pa je dva dni moker in premražen čepel na nekem kozolcu in nato težko zbolel za pljučnico.
Brezimne žrtve domobranskega nasilja tako izginjajo in le valovi Save in Ljubljanice in samotni gozdovi bi mogli odkriti vso tajnost strahotnih zločinov.

29.12. 1943 so domobranci na poti iz iške vasi pretepli 72 letno Malnarjevo mater, jo odvlekli v zvonik, pretepli kakor živino in sramotili. Domači so jo našli ustreljeno v grmovju za cerkvijo.
27.1.1944 zopet Ig. Ponoči so odpeljali Južeta Šušteršiča, p.d. Šalovega, iz iške vasi, Marijo in Lojzeta Ponikvarja iz Staj, Janeza Ruperta in Urško Japljevo iz iške vasi, Franca Čebularja, Marijo in 14 letnega Jožeta Čebularja z Iga, Ivana Furlana in Martina Pirca iz Matene. Zvezane so pripeljali z močno domobransko stražo na travnik. 25 minut od Črne vasi. Kriki žrtev so se slišali v Črno vas. Pobili so jih s topim orodjem. Glave so jim bile tako razbite, da svojcem niso dovolili, da bi jih pred pogrebom še enkrat videli. Zlasti Martin Pirc je moral biti zelo razmesarjen, ker nihče ni smel blizu. Urška Japljeva, šivilja iz Iške vasi je bila umorjena dne 1.5. 1944 na matenskih travnikih pri Kozlarjevi gošči.


SV. URH PRI DOBRUNJAH


Tako teko zimski meseci. Prebivalstvo drhti v smrtni grozi in strahu, v nenehnem pričakovanju domobranskega nasilja. Kakor hitro se ponoči pred hišo ustavi avto ali če kaj poropoče po vratih jim zastane srce. Kmalu dobi nasilje novo področje. D.M. v Polju in cerkvica sv. Urha pri Dobrunjah sta imeni ob katerih zastane človeku kri v žilah.
Tam uganja domobranstvo svojo krvoločnost, ki se stopnjuje do blaznosti.
Posadka domobrancev pri sv. Urhu pri Dobrunjah je štela 60 mož. Med krvoloki so partizanski dezerterji Franc Židan iz Bizovika, ki so ga videli kako si je po klanju umival krvave roke. Drugi je Franc Janežič iz Javorja, ki strelja žrtve z mitralijezom. V odboru ki sodi med življenjem in smrtjo so : Alojz Peterca in Anton Prepeluh iz Dobrunj, Jože Miklavc iz Bizovika, Franc Zrinšek iz Zg. Hrušice, Franc Jakoš, Anton Ložar iz Bizovika, ki ga ljudje imenujejo največjega bizoviškega krvnika. Leta 1942 je sestavljal Italijanom sezname, ki naj jih usmrte in tistih, ki naj jih pošljejo v internacije.
Žrtve streljajo pri cerkvici Sv. Urha. Iz okraja Dobrunje so tam ustrelili trgovca Miho Jančarja iz Zadvora in uradnico Justino Trtnik.
Tam so bili ubiti ljudje, ki jih je posadka iz Sv. Urha pri Dobrunjah odpeljala : Strah iz Sostrega, Polonca Kocijančič in Žagar. Prvega je aretiral Jerančič, drugega Kukovica, oba iz domobranske posadke pri D.M. v Polju. 20 ljudi iz te okolice je izginilo. Ljudje si ne upajo več iz vasi v vas in se drže doma. Nasilneži pa izganjajo ljudi ki imajo svojce pri partizanih ponoči iz hiš in jih mučijo ter pobijajo.

Od Novembra 1943 do srede Februarja 1944 so postrelili pri Sv. Urhu 200 ljudi. Tako se je pohvalil eden izmed krvnikov. V zaporu jih imajo stalno 10-20. Preden jih ustrelijo jih strahotno mučijo. 31.12. 1943 je bilo ustreljenih 16, 6.1.1944 pa 13 žrtev.
Škrabo so vlačili za lase po tleh in mu izruvali cele šope las. Nek domobranec ki mu pravijo »Štajerc Pepe« mu je metal goreče vžigalice na roke in ga s cigaretnim ogorkom žgal po obrazu. 4 ure so ga pretepali, eden mu je sedel na vratu, drugi na nogah, bili so ga po nosu, po ušesih, obraz pa je bil ena sama rana. Ko so se prvi utrudili so jih zamenjali drugi. Na dvorišči so mu streljali mimo glave in ga tepli s pleteno vrvjo po podplatih. Dvakrat je padel v nezavest.Končno so ga vrgli na beton pod stopnice in ga tam pustili tri dni brez vsega tudi brez vode. Mad mučilci je bil tudi 16 letni brat kmeta iz Ježice Cikota in neki Dolenc.
27.12. je bil iz Hrušice odpeljan k sv. Urhu čevljar Alojz Dimnik in je tam izginil. V kleti župnišča v Dobravi so 4 grobovi in tam je izginil. V to klet zapirajo žrtve in jih tam mučijo in trpinčijo. Pri D.M. v Polju je postojanka domobrancev, ki se posebno odlikuje po svojih nasiljih. Daleč naokrog širi stalno grozo in trepet. Nihče ni varen pred njo, še od drugod vodijo žrtve sem na pokolj. Komandant posadke je bil sprva neki Cefin, pozneje pa bivši Jugoslovanski podporočnik Pikelj iz Ljubljane. Dalje so v tej posadki: Ernest Pikelj, nadporočnik Blinov iz Sneberja, por. Dolčič iz Zadobrove, Mlinar, por. Milan Holežan(Haložan?) iz vevč, Janez Dimnik iz Studenca, znan predkaznovani tat. Z njimi sodelujejo še omenjeni Jakob Kukovica, Ivan in stane Kukovica (slednjega imenujejo glavnega krvnika pri Sv. Urhu in je uradnik papirnice v Vevčah). Brata Matej in Stane Resman, Habič, Petkovšek, Hiršeger, Martin Kraner. Ljudje dolže ŽUPNIKA JANEZA KETTEJA IN LOMOVŠKA, da podpirata to tolpo.
Slednji je v Kašlju streljal neko noč skozi okno v hišo neke vdove, ki ima 4 otroke, da so žena in otroci trepetali od strahu. Zavedna dekleta v Polju morajo snažiti vojašnico. Pri tem jih pretepajo groze s smrtjo, jih ponižujejo z italijanskimi vlačugami itd. Reševa iz Polja, Janez Dimnik iz Studenca in Blinov iz Sneberja so preoblečeni v partizane vdrli v hišo gostilničarja v Sneberjah in vse izropali. Zahtevali so denar in telico. Grozili so s smrtjo vsakomur ki bi izdal.
Streljajo prašiče, zavijajo vratove kokošim, naropano blago pa ponoči tihotapijo na nemško stran.
Prav tako preoblečeni v partizane so domobranci pri D.M. v Polju Aprila 1944 odpeljali in pobili bivšega partizana, ki je bil obsojen od italijanov na dosmrtno ječo, Pavla Omahna, ki ga je izdal Anton Židan, dalje delavca Antona Tavčarja, Andreja Snoja, Ivana Jurco in njegovo ženo Pepco, vse iz Slap, Jožeta Kočmana iz Ponove vasi pri grosupljem, Antona Kokalja iz Zadobrove, ki ga je izdal Milan Hepš iz Zadobrove. Ostale je ovadil Nace Jeriha iz Slap. V pijanosti je sam povedal da je bil zraven ko so jih ustrelili domobranci. Prvo so ustrelili Jurčevo ženo, nato vse ostale s strelom v tilnik, trupla so pometali v Savo, ki jih je pozneje naplavila. TU SE JE PRVIČ POJAVIL NAZIV ČRNA ROKA o kateri bomo pozneje še večkrat govorili.
Ti zlikovci so vabili partizane naj se vrnejo domov in jim obljubljali da se jim ne bo nič zgodilo. Toda bilo je kot v Jesenski Ofenzivi ko so nemška letala trosila nekakšne letake »legitimacije« s katerimi naj se partizanski dezerterji javijo pri Nemcih ali domobrancih, a so potem vse pobili. Tako sta tudi takrat nasedla dva partizana. Gerjol in Intihar. Ubili so ju z dvema drugima vred na Lavrici. Do 17.4.1944 je Sava naplavila nadaljnih 21 umorjenih trupel.


NOČNI POKOL VRBLJENJČANK


Za nešteto strahotnih primerov ve le noč in morilci. Okoli 20.4. so pri D.M. v Polju in na Ježici pobrali 14 ljudi, jih postrelili in zmetali v Savo. Ta ali oni teh strahotnih primerov pride na dan in z vso jasnostjo obžari zločinsko, morilsko divjanje slovenskih branilcev vere! Eden takih primerov je umor enega moža in 10 deklet iz Vrbljenja. Dne 27.1.1944. Ta pokolj je izvedel že omenjeni Franc Frakelj s svojo likvidatorsko sodrgo, ki je sestavljena takole: Njegova najožja pomagača in telesna stražnika sta Jakob Anželjc in Alojz Benko oba iz Vrbljenj. Dočim je Martin Oblak iz Vrbljenj vodja morilske podskupine, znan kot najbolj krvoločen tip v barjanski dolini. Med njimi so tudi Franc Požar iz Strahomerja, Jože Grum, domobranski narednik iz vasi Podkraj pri Tomišlju, Pepek Švigelj iz Bresta, po poklicu konjski mešetar in njegov brat Franc Švigelj, šofer, ter Franc in Ludvik Stojc iz Iga. Slednji je vodil Decembra napad na Gospodarsko komisijo na Barju, ko so umorili Franca Sivca z Golega in Janeza Belaja, ravno tako iz Golega, ki je bil 14 dni mučen potem pa ustreljen v Kozlarjevi gošči.
27.1.1944 ponoči je ta morilska »likvidatorska skupina« prišla v Vrbljenje. Zbudili so takoj kmeta Martina Furlana, ki je bil zaradi svoje poštenosti in odločnosti splošno priljubljen, njegovo sestro Pavlo, Lojzko, Micko Kocjanovo, dalje mater 8 otrok franco Strumbljevo, ki ji je mož umrl v internaciji na Rabu. Ivano Lesicovo, hčer pobožne rodbine, Minko Tekavčevo, mater 6 letnega otroka in Angelo Kumšetovo, ki je pozneje svoj strašni doživljaj izpovedala v zapisniku. Vsi so se morali takoj obleči in oditi z njimi. Dobro zastražene so gnali proti šoli na Barju. Govorili so jim da bodo poslani v Nemčijo, ker simpatizirajo z OF. Kumetova je med zlikavci dobro spoznala Požarja iz Strahomerja, ki jim je med potjo grozil s kopitom in jih potem zmerjal s prekletimi kurbami, ter Oblaka in Anželjca iz Vrbljenja. V šoli jih je sprejel Franc Frakelj in jih začel zasliševati. Štrubljeva je prosila Požarjevega, naj se usmili njenih osmih otrok in naj jo spusti. Ta pa se je nanjo zadrl: » MARŠ, PREKLETA KURBA STARA!«
Med tem so iz Mokarjeve trgovine pripeljali še Pavlo Jankovičevo in ženo Toneta Škrabovega, katerega so zlikovci že poprej ubili v Kozlarjevi gošči, mater 10 mesečnega otroka in 6 letnega otroka in njeno sestro Mimo, vse tri iz Tomišlja.
Vseh deset žensk in Furlana so peljali na Pruzzijevo cesto, kjer jim je Frakelj sam zavezal roke na hrbtu in nato zavezal  po tri osebe skupaj. Pri tem pa se jim je rogal: » Zdaj je enkrat za vselej konec vaših norčij! Meni tako nimajo koga ubiti, pa če sam padem, nič zato.« In eni od njih, ki je bila nevesta: » Sta mislila, da vaju bo zvezal duhovnik, pa vaju bom kar jaz.«
Po tem ciničnem zasmehovanju so odgnali žrtve proti Rudniku. Na Iškem mostu se je stari Furlan odtrgal in začel bežati, a dosegli so ga streli morilcev. Oblakov ga je kar prerešetal z mitraljezom, drugi pa so ga še mrtvega tolkli s kopiti pušk.
Pod tem groznim vtisom so gnali žrtve dalje skozi Rudnik, Lavrico in Škofljico na grad Lisičje. Ves čas pa se zabavali z žaljivkami, češ da so preklete kurbe in jim napovedovali, da gredo v smrt, ker jih bodo postrelili. Ženske so jokale, prosile in stokale. Na gradu Lisičje so si privoščili še poslednji posmeh.
Odpeljali so jih v kapelo, kjer jih je duhovnik izpovedal, Obhajilo pa so jim odklonili.
Božji namestnik se je dal zlorabiti,  da je prišel v temni noči na poziv morilcev v to kapelo dajat poslednjo tolažbo žrtvam, za katere je vedel da padajo pod morilčevo roko brez povoda in pristojne sodbe. Nedolžne in poštene, pomorjene le zato ker so drugače mislile kot ta morilska drhal.
Ta duhovnik ni zakričal na ves glas: » Stojte morilci, ne tako!« in ni kril s svojim telesom matere osmero otrok, kdorkoli je, osem nedolžnih otrok, takih ki jim je Kristus velel, da naj jih puste k njemu, ga preklinja in ga obtožuje pred Bogom. Pred ljudstvom pa ga bomo z morilci vred poiskali mi!
Le enemu od tolpe se je zganilo srce. Mlad domobranec je tiho dejal: » Ne morem vam pomagati, Domači so vas pripeljali in obsodili.«
Po spovedi so žrtve spet zvezali, jih gnali ven in postavili v vrsto pred grajski zid. Angeli Kuštenovi se je izvil krik: »Danes streljate vi nas, ni pa več daleč dan ko bodo drugi vas!«
Požar je poskočil kot bi ga pičil gad in se zakadil vanjo jo začel tepsti in rjovel: » TIHO PREKLETA KURBA! ZAKAJ PA PARTIZANI NAS MORIJO? JAZ SE BORIM ZA VERO IN ZA KRISTUSA!«
Ena je vzhlipela: » mar nas boste kar tukaj?«
Vodili so jih še 20 metrov niže. Med tem pa si je Kumšetova Angela osvobodila roke iz vezi. Ko je zaslišala krike štirih domobrancev z mitraljezi, ki so stopali za njimi : » Pazite spredaj! Hitro, hitro!« jo je nekaj vrglo naprej, skočila je v noč, ni vedela kako in kam le vedela je da mora čim prej proč od tega kraja smrti. Slišala je drdrati mitraljeze za seboj, nekaj ji je škrtnilo v ramenih a bežala je čez drn in strn, padala, se kotalila navzdol, se pobirala in spet bežala. Še dolgo so doneli za njo presunljivi kriki žrtev in mitraljezov rafali. Ko se je ustavila in prisluhnila krikov ni bilo več. Pomirila se je in sezula čevlje, splezala na drevo in zagledala luči v Ljubljani. Tako se je znašla in drugi dan popoldan prišla do ljudi, ki so ranjeno rešili.
Aprila smo že prejeli poročilo da so domobranci pobili vso rodbino Kumšetovo, očeta, mater in hči. Takrat so njih trupla še vedno ležala med Iško vasjo in Igom.
 Tudi iz Žalimelj so izginile 4 ženske, ljudje so ugotovili da so ubite. Hkrati so iz Iga odpeljali 30 ljudi, o teh trde poročila da so pobiti.
V začetku Maja so aretirali 140 uradnikov bančnih zavodov. Vse na Policiji mučene in izstradane ljudi izroča potem komisar dr. Maks Loh Nemcem in jim sestavlja transporte, ki gredo v Nemčijo. Moške pošiljajo v koncentracijsko taborišče v Dachau, ženske pa v mecklemburško pokrajino. Vsak mesec odhajata po dva takšna transporta.


V TABORIŠČE ALI V SMRT


Premnogo žrtev, ki so bile ubite, mučene, odpeljane v uničevalne nemške internacije ali na prisilna dela tukaj ne omenjamo. Ženske pošiljajo v Festanburg, Raxenbruck, moške in ženske v Dachau ali Mauthausen, sezname sestavlja ovaduh Loh.  Jetnišnica je polna jetnikov, glavni rabelj je upravnik Hlebec. Mnogo transportov gre v nemške internacije, aretacije so včasih množične. Vzroki so različni. Nekaterih vesti še ni mogoče preveriti, mnogo poročil se je izgubilo, marsičesa pa sedaj razumljivo še ne smemo poročati. Toda ni daleč čas ko bomo lahko objavili vse. Naj narod izve iz kakega razbojniškega gnezda so izleteli morilci. Kje so položili svoja morilska legla, kdo so bili in kaj so storili, da bo vsem na vse strani očitno, kako pokvarjeni drhali je nasedel naš slovenski človek.
Moštvo političnega oddelka ljubljanske Policije, ki je odgovorno za  vsa zverstva ki se počenjajo tam je sestavljeno takole: MARKO BAJUK, IVAN BERGANT, OSKAR BORIN, JANKO BORŠTNIK, MARJAN BORŠTNIK, IGOR BRUSNIKIN, GABRIJEL CENČIČ, IVO ČESNIK, NACE ČRETNIK, FRANC ČRUNGOLJ, MAKS DIMNIK, JOŽE DOLINAR, ŠTEFAN DRENŠEK, BOJAN DUBROVIČ, BOŽO EILETZ, FRANC FAŠUN, FRANC GABER, FRANC GODEC, JANEZ GOSTINČAR,  FRANC JANTSCH, AVGUŠTIN JELOČNIK, ANTON JENKO, ALOJZ JORDAN, MARJAN KAIZER, PETER KLOBOVS, DRAGO KOBI, MARLO KOBI, FRANC KOCUTER, FRANC KOLARIČ, BORIS KORUN, MARJAN KORITNIK, DANILO KOŽUH, MIHA KREGAR, JANEZ KREPFL, MIRKO KREK, MILO KRUŠIČ, KVEDER JOŠE, MATIJA LAZAR, ANTON MASTNAK, FRANC MIHELIČ, CIRIL MILAČ, BOGO PESTOTNIK, LOJZE PIRC, GABRIJEL POTOČNIK, BLAŽ POTOČNIK, FRANC PEPEVNIK, STANISLAV PEVEC, BOGOMIL PUST, FRANC PAJK, LJUBO PETEK, ANTON POLAK, IVAN RANT, RADO ŠKOFIC, JOŽE SEME, CIRIL SEGA, MARJAN ŠUŠTERŠIČ, ZLATKO TOMŠIČ, VINKO TRŠKAN, FRANC LAHOVIČ, ZVONIMIR VUGA, JANEZ VIZINTIN, STANE ULČAR, STANE ZIHERL, HERMAN ŽUPAN, JURIJ ZAKRAJŠEK, BENJAMIN ŽVAN.
V Trnovem je prišla v stanovanje bivšega jugoslovanskega oficirja Ravnika Rudolfa domobranska patrulja, ki se je izdala za ČRNO ROKO in oficirja vpričo žene, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti v postelji ustrelila.
4.5. je šel finančni preglednik Simon Rekar čez rudniški blok proti svojemu čebelnjaku. Ko je dospel do čebelnjaka, ga je domobranec ustrelil. Ženi so rekli da zato ker je bil partizanski kurir, čeprav pri preiskavi pri njem niso našli ničesar kar bi nakazovalo na njihove trditve.
V tistih dneh je bil odpeljan v Nemčijo jugoslovanski general Janeš in več oficirjev, ker niso hoteli stopiti k domobrancem. Ko niso dobili doma nekega dekleta ki so ga iskali so odpeljali njeno 60 letno bolno mater in sestro, ki je imela doma otroka. Izjavili so da bodo obe poslali kot talki v Begunje, če se iskana ne bo sama javila. Na ljubljanski Policiji pretepajo ženske s sto, dvesto ali tristo udarci.  Med prste jim devajo svinčnike in stiskajo roke. Neko 50 letno gospo so obdolžili da je zbirala denar za podporo OF in jo tako pretepli da je imela na nogah počeno kožo od kolena naprej.


SKRIVNOST TOŠKEGA ČELA


V hišo 27 letnega Ivana Škodlerja, ki se je bil vrnil iz internacije je ponoči 26.3. udrla domobranska drhal, med njimi podnar. Polde Arhar, brata Benčina iz Dvora in brata Kovač iz Stranske vasi, vsi znani domobranci, a tokrat s partizansko kapo na glavi. Niso prikrivali kaj nameravajo z njim : ubiti ga ker je s srcem pri OF. Moral je z njimi. Vodili so ga v neko grapo ob vznožju Toškega čela pri Ljubljani. Pri neki hiši so vzeli kramp in lopato. Tedaj se je Ivan ustavil: » Kar brž opravite kar mislite!« Toda tu bi bilo še preočitno. S kopiti so ga prisilili da je stopil nižje, globje v grapo. Postavili so ga na določen kraj. Ko so odstopili par korakov, da bi ga ustrelili je Ivan odskočil in izginil v grmičevju in temi. Kot besni so streljali za njim. Toda Škodler je pobegnil in svoj grozni nočni doživljaj dal na zapisnik.
Ponoči lovijo ljudi po stanovanjih. Vozijo jih na kvesturo ali umobolnico. Ob sviranju gramofona jim naštejejo do 300 udarcev. Ob omedlevici jih polijejo z vodo in pretepajo dalje. Aretiranci dobivajo udarce za »Grčarice« in za »Turjak«. Za te aretirance sta samo dva izhoda. Dachau ali Begunje, kjer čakajo da bodo ustreljeni kot talci.
Pod Toškim čelom ležijo še 4 strohnena trupla in če bi Škofov Jožek iz Dobrave, ki leži med temi mogel govoriti bi ponovil zgodbo, ki jo je opisal Škodler in enako ostali trije mrliči ki so do danes še neznani. Kovačev iz Stranske vasi, ki je že poprej omenjen se je sam pohvalil, kako je podrl Lojzeta Erbežnika iz Kozarij.
Iz Belega so 3.5. odpeljali Janeza Brodnika in ga drugi dan v Dravljah ustrelili. Nad 50 mirnih prebivalcev so samo Januarja iz nekaterih vasi pri Ljubljani odpeljali v Nemčijo.


IG IN IŠKA VAS – MORIŠČI


V Ipki vasi in na Igu nasilje ne odneha. 7.4. so domobranci v Iški vasi prisilili Antona Japlja, da je moral odpeljati naropano blago na Ig. Toda škoda bi bilo pustiti lepega konja in voz. A lastnik bo obtoževal. Ah, to je preprosto. Saj Kozlarjeva gošča ni daleč. Tam je že grobov in celo nepokopanih trupel. Zato so Japlja odpeljali tja in ga tam ubili. Aprila je njegovo truplo še ležalo tam ob dveh truplih neznancev, moškega in ženskega.
V Črni vasi so domobranci več družin popolnoma izropali in mnogo ljudi zaprli. Prav tako v Kotu pri Igu , kjer so kradli živino, živila in kokoši. Požrešnost teh »kristusovih borcev« je nepopisna. Teden dni stare zajčke in brejo zajklo so na mestu skuhali in pojedli. Prijeli so Alojza Anžela. Zasliševal ga je kaplan Štefan Kraljič, ki je sedaj domobranski oficir in kurat.
»Vse terence bomo pobili« so govorila usta tega služabnika božjega Janželu.
»Navsezadnje bomo dobili v roke vse partizane«
S Kraljičem je tudi turjaški grof, skupaj hodita na pohode in fevdalec upravlja minomet. V krvi mu je še da bi uničeval slovenskega kmeta. Ko je Janželj slišal da bo ustreljen je izrabil ugoden trenutek in pobegnil, ter povedal kako se mu je godilo.
V Šmarjeti so kradli domobranci pod vodstvom komandanta Cvetkoviča. Preoblekli so se v partizane in plenili predvsem živino in živila. 16.4. so od tu odpeljali 40 ljudi, stare ženice, ki so težko hodile so zmerjali s kurbami in jih suvali s kopiti.
Franc Frakelj je nadaljeval svoje grozotno delo neprestano. Postal je nekakšen inspekcijski oficir in zasliševal žrtve. Sredi Aprila so domobranci na Barju spet odpeljali 13 oseb. 6 od teh je zaslišal Frakelj osebno in jim namenil usodo ki jih je zadela.
18.4. so domobranci pobrali v Ljubljani 10 simpatizerjev OF, jih odpeljali v Ljubljanico, kjer so jih postavili z obrazi proti reki in ustrelili. Trupla so pometali v vodo.
Konec Aprila so imeli domobranci na Igu zaprtih 40 ljudi. Od teh vemo da so ubili Alojza Viranta iz Klade, ki se je poprej skrival pred njimi. Ustrelili so tudi kmeta Janeza Zakrajška iz Podstrmca. Krivdo so zvalili na partizane.
Maja so domobranci iz Iga in sosednjih postojank ustrelili kmeta Pirca iz Matene in Miho Pirmana, odpeljali so iz Matene Janeza Požarja,  Franca Tavžlja, Maksa Juha in Franca Petrinčka. Z Iga so odpeljali gostilničarja Ivana Strumblja. Ustrelili so tudi neko kuharico ker pri sebi ni imela osebne izkaznice. V Kozlarjevi gošči pa je bilo nato 9 novih grobov.
Na Rudniku je bil odkrit grob s 30 žrtvami z Rudnika. Ni še odkopan. Imena še niso znana. Vemo pa da so domobranci okoli 8.5. ubili Uršičevo družino na Igu, mater in dve hčeri. Micka je bila ubita z dvemi streli. Našli so truplo, krilo je bilo dvignjeno, v trebuh in spolovila pa je bila suvana z nožem.
24.4. ponoči sta prišla h kmetu Šublju na glince dva moža in zahtevala sina. Stari Šubelj je takoj prepoznal enega od domobrancev, ki je imel v rokah revolver in mu rekel:  »Vidiš koliko dobrega sem storil tvojemu očetu, ti pa mi boš umoril edinega sina?«
Vsa družina je na kolenih prosila, naj jim prizanesejo. Lopova sta vse izgnala na dvorišče in sina ustrelila. Očetu pa zagrozila da ga bo doletela ista usoda če bo izdal. Domobranci drugi dan niso nikogar pustili k pogrebu, ŠIRILI PA SO GOVORICE DA SO MORILCI PARTIZANI, kar bi morda kdo celo verjel, če ne bi stari Šubelj domobrancev spoznal in ovadil.
Še vedno nosi Ljubljanica ubite žrtve. Še Junija so opazili ljudje truplo mladega dekleta, ki je priplavalo po vodi. Zahtevali so od domobrancev naj truplo potegnejo ven iz vode in ga pokopljejo. Oni pa: » Kaj nam mar, še stroške bomo imeli s tem.«
V gozdu pri Dravljah so Junija opazili 4 nove grobove. Ropajo pa tudi tu. V gručah po 10 domobrancev pridejo in prosijo hrane, hkrati pa kradejo prašičke in teleta, kokoši, svinjino, mast.


 NASILNOST IN NADUTOST



 Nasilnost in nadutost domobranskih šarž že presega vse meje. V noči od 15. Na 16. Maja transport domobrancev na postaji Zalog ni dovolil pregleda vlaka in zahteval, da mora vlak takoj naprej. Bivša železničarska uradnika Bitenc iz Črnomlja in Derganc iz Metlike sta s kopiti pretepla svojega bivšega tovariša prometnika Rabiča in poslovodjo Ivančiča, prvega do nezavesti, in kričala, da bosta dala vse uslužbence postreliti.
·         Na kolodvoru v Ljubljani je neki narednik Janez, komandant straže, znan po svojem nasilju, do krvi pretepel vlakovodjo.
·         Na policiji se mučenje jetnikov nadaljuje. Neki dijak Janez  Gostinčar, brat žene industrijalca Karla Čeča, je znan pretepač na policiji. Drugi tak zlikovec je Jože Prnišek s Tyriševe ceste, ki se je sam pohvalil:”Komuniste temeljito pretepam!”
·         Policijski referent Razberger, sadist, je nečloveško mučil Marico iz Matenje vasi pri Postojni. Policijski referent Tumpelj se je izrazil, ko so ga Nemci zaprli, naj ga ne pošljejo v Dachau, da se tam ne bi srečal z ljudmi, ki jim je on lomil kosti. Komisar policije Uranič si je opremil 5-sobno stanovanje z opremo, zaplenjeno pripadnikom OF. Vedno namreč izhajajo v Službenem listu odloki o zaplembah premoženja tistih Slovencev, ki sodelujejo z OF. Izhajajo tudi odloki o izključitvi iz državne službe, iz odvetniške, zdravniške in drugih zbornic itd. Zaplenjeno premoženje teh si dele domobranski postopači. Šef odseka za likvidacijo na policiji je bil bivši uradnik Alfred Kralj iz Maribora in njegov pomočnik neki Trojar.
·         7.5. so pobrali inkasanta Mestne elektrarne v Ljubljani. Čez par dni so ga našli v Grubarjevem kanalu.
·         16.5. so našli v Dravljah na neki njivi dve trupli. Ženska je imela rdečo ruto. Poleg njih je bil izkopan grob. Pozneje je bil ta grob zasut.
·         17.5. ponoči so domobranci ustrelili za bežigrajskim blokom 4 moške. To so bili vpoklicani invalid, poročnik Rebolj, mornariški narednik Kovič, ki ni hotel vstopiti v domobranstvo in neki študent. Na 4 hišah je bila naslikana “Črna roka”.
·          
·         “ČRNA ROKA”
·         “Črna roka” je znamenje bližajoče se groze. Ta cvetka je zrasla iz gnoja, ki ga pljuskajo domobranske golide po slovenski zemlji. Morilci si pomažejo obraz s sajami ali nosijo krinke. Vedno nastopajo ponoči. A vsaka skrita stvar postane očitna. Danes vemo, kdo vleče za žico teh lutk. V glavnem je ta tolpa sestavljena iz nekaterih dezertrejev in skrivačev, velik del pa je iz domobrancev. Nastopajo kot samostojne skupine. “Črna roka” je izrazito gestapovska organizacija, ima pa tesne zveze tudi z domobranci in mihailovičevci. Love terence, napadajo patrole in kurirje in ako jih ne pobijejo takoj, jih izročajo Nemcem.
·         Prvič se je pojavila meseca marca. Zanimivo je, da se je to zgodilo neposredno po znanem sestanku v hotelu “Continental” v Trstu pod vodstvom ministra gestapa Himmlerja, ki se ga je udeležil tudi Mihailovičev zastopnik Jevdjevič. Tri dni nato je bil sestanek v Ljubljani, ki so se ga udeležili mihailovičevski major Karel Novak, znani Rudolf Žitnik, bivši podban dr. Pirkmajer, dr. Ante Kožar in prosluli italijanski izdajalec dr. Marjan Zajc.
·         V Ljubljani so člani “Črne roke” Leopold Srebrnjak iz Grosuplja, k je hotel izkoriščati ženo nekega partizana Justino Guserjevo. Ko mu to ni uspelo je njo in njeno prijateljico ustrelil za letališčem v Ljubljani, dalje Jože Biželj s Studenca pri Ljubljani, Nace Jeriha s Slap, znan pijanec in ovaduh, Jože Smrdu s Studenca, poročnik Pikelj in dr. Ciril Žebot, znani fašistični plačanec in organizator bele garde, ki je imel in izvrševal naloge širšega obsega. Najbolj viden pa je znani denunciate s sodnije, sedaj policijski komisar Loh, eden izmed voditeljev božičnih racij v Ljubljani l.1942, ko so vrgli belogardisti s pomočjo Italijanov v ječo okoli 1000 Ljubljančanov. Jedro tvorijo Erlichovi “stražarji”, ki so ultraklerikalni, versko fanatični in nestrpni elementi, ki so pripravljeni za sleherno dozdevno prednost cerkve prodati najvišji narodni interes in ki so pod Erlichom stremeli, da bi bila Slovenija pod italijanskim ali papeževim protektoratom. (Dokument divizije Isonzo 1. Nr. 3576)
·         Zelo naklonjen je “Črni roki” policijski šef dr. Hacin, med vodji v Ljubljani se imenuje Miha Jenko, župan v Mostah, dalje domobranski kurat Križaj v činu nadporočnika, ki igra vlogo nekakega sodnika, izvršitelji obsodb Tumpej, Kobi, Koritnik in njegov sin Močnik, ki pretepava pri zaslišanju, Tome in njegov sin, bivši jugoslovanski kapetaan, sedaj stotnik domobrancev. Nemci so očito, da bi potolažili razburjeno javnost, zaradi preočitnih zločinov, nekatere člane te “Črne roke” zaprli. Takoj so začeli trditi v klerikalnih krogih, da je “Črna roka”  sokolska in mihailovičevska, ni pa klerikalna. V resnici pa delujejo v njej vsi, kakor dokazujejo imena.
·         “Črna roka” v Ljubljani je ustrelila jugoslovanskega poročnika Rudolfa Ravnika, ki je bil bolan na revmatizmu. Trije mladiči so se pripeljali z avtomobilom ponoči in izvršili umor.  V zvezi s “črno rook” e 7 utopljencev, ki so jih potegnili iz Ljubljanice. Izsiljujejo tudi denar. Neka ženska je dobila poziv od “Črne roke”, naj izroči  po prteku par dni 2000 lir na tisto mesto, kjer je dobila pismo, pri tem pa so ji grozili s smrtjo. Po Ljubljani je splošno znano, da je “Črna roka” odpeljala vseučiliškega profesorja dr. Franca Šturma, za katerim je izginila  vsaka sled.
·         Zaradi pretenj “Črne roke” se je več ljudi, ki so nam poimensko znani, preselilo v Neemčijo.
·         Neka mladenka je bila zaprta v prisilni delavnici, v kateri neki nemški narednik posebn zversko postopa z jetniki. Ta mladenka je vila določena za transport v nemčijo, a so na predvečer prišli ponjo fantiči s policije. Čez par dni pa so jo našli ubito v gramozni jami skupaj z več moškimi.
·         Akcije “črne roke” izvajajo samo mladi ljudje. Policija jim daje na razpolago avtomobil in imajo tudi pristop v policijske zapore. Teror “Črne roke” nam je v zadnjem času javljen tudi z okolicee Postojne in Logatca. Pri tem so udeleženi vidnejši predstavniki domobrancev.
·         Tudi v okrežju  Litije se pojavlja “črna roka”, ki prihaja z Dolenjske in terorizira prebivalstvo. Zakrivila je preselitev mnogih družin. Ko je v Ljubljani v teku maja dobilo 11 oseb od “Črne roke” grozilna pisma, je neka ženska nesla posmo na nemško poveljstvo. Nemec ji je dejal:”Vi ste enajsta, ki je določena za umor. Pripravite se na smrt ali na odhod v nemčijo!” Še isti večer je bilo vseh 11 odpeljanih v Nemčijo.
·         “Črna roka” ima svoje odbore in likvidatorske skupine po vsej deželi.
·         V zadnjem času je “Čra roka” zaradi odpora vse javnosti spremenila svojo morilsko taktiko. Žrtve zločinci zvlečejo v gozdove, ki jih deloma kontrolirajo tudi partizani in nato vržejo krivdo nan je. Na Rudnikuu so napadli nekega kmeta, oblečeni kot partizani. Kmet pa se jih je z orožjem branil in enega od njih ustrlil. V Podlipoglavu so ponoču nekemu kmetu izsilili 15 000 lir. Javilo pa se je to s pripombo, da so storilci pustili za seboj sled v gozdu, da so torej bili partizani.  Terezija Przek iz Osredka pri cerknici je bila ustreljena ponoči iz 13. Na 14. 3. V čelo, lice in prsa. V aktu je označeno, da je prišla iz gozda, da je torej partizanksa. Pod Ježico je bila najdena pri Savi krsta, ki je bila pri vzglavju okrvavljena. Na vseh hišah, od katerih je osumljen kak družinski član, da je pri partizanih, je bila na Ježici nalepljena “Črna roka”. Dne 20.3. v Mostah odpeljanega delavca Alojzija Tavčarja so našli v Savi pri Lazah 20.5. s prerezanim vratom, delavca Omahna iz Most, odpeljanega isti dan, pa so našli v Savi pri Lazah.
·         Domobranec Bogdan je s sadističnim veseljem pripovedoval, kako so na Dolenjskem prijeli neko dekle iz Ljubljane, jo ustrlili v obe nogi, prijeli pod pazduho in vrgli v ogenj. Frane Smrekar iz Češnjic je pripovedoval, kako je streljal na ljudi, ki so jih ponoči pobirali iz njihovih domov. V eni noči so jih pobili 42; med njimi tri noseče ženske. Streljali so jih v tilnik in jih zmetali v neke jame na hribu. 8 jih je streljali, sami mladiči od 17 do 20. Leta. To pa se je zgodilo pri Sv. Urhu.
·         Katehet na trgovski akademiji, kjer je vsak mesecpolitična debata in se lahko oddajajo anonimna vprašanja, je imel dosti gradiva za odgovore na vprašanje:”Kaj je Črna roka?” Rekel je:”To je od zakonite oblasti dovoljena organizacija, ki ji je poverjena naloga delati red.”
·         Na vprašanje, če smatra za pravično, da brez sodbe more ljudi, je dejal:”Kdor dela to, kar mu je po zakonu dovoljeno, ne dela ničesar protizakonitega in se ne sme obsojati. Preden se je oblast odločila za takšno odredbo, je stvar gotovo vsestransko preštudirala. Ne smemo gledati na posameznike, temveč na stvar kot celoto, nan auk duševno najvišjih modrijanov, ki streme res samo za tem, da človeštvo rešijo pogube!”
·         K takemu “verouku” ni treba pojasnila. V Hrušici se je primerilo, da je celo pater Fidelic iz Stepanje vasi poslal pismo z mrtvaško glavo, v katerem z grožnjo od nekoga zahteva spisek oseb, ki delajo za OF.
·         Na strani 22 omenjeni invalid, poročnik Rebolj je bil ustreljen od dveh lopovov, od katerih je imel eden črna očala. Eden ga je vprašal, kje je izgubil nogo. Ko je odgovoril, da pri preobratu Jugoslavije sta pahnila ženo proč in z več streli invalida ustrelila, odnesla pa razne drobnarije. Na vrata sta po odhodu natisnila pečat črne roke.
·         V noči od 24. Na 25. Aprila so popolnoma izropali rodbino Alojzija Kosarja v Novih Jaršah in odpeljali njegovo ženo proti tomačevem. Za njo ni sledu.
·         Ponoči so odpeljali mater petih otrok Poldo, ki so jo našli čez 14 dni v mivki ob Savi s polomljenimi udi in tako razmesarjeno, da jo je mož spoznal le po obleki. Zlato zobovje ji je bilo izruano.
·         Na ljubljanskem letališču so našli tri trupla deklet rez glav.
·         18..5. je bil ustreljen Martin Jordan na Verdu, ko je pasel kozo.
·         500m od dolenjskega bloka smo kmetje orali in pri tem našli tri trupla.
·         2. junija so spet našlli na aerodromu v opuščenih ajrkih dve trupli mladih deklet z razbitimi lobanjami. Ena od the je bila oblečena samo v perilo. Očividec je zatrdil, da sta bili trupli v jarkih kakih 4-5 tednov.
·         Ena izmed likvidatorskih skupin ima svoje gnezdo v 15. Domobranski četi na Škofljici. Nekdo izmed njih se je pohvalil, da je eden  od “Črne roke” 18.junija na Dolenjski cesti ubil dve, druga skupina na Škofljici pa tudi dve osebi. Na blok prihajajo črnorokci maskiani in domobranska straža jih pusti skozi, če ni nemške patrole v bližini. Pri svojih zverstvih trosijo letake s pozivom, da se naj vsi Slovensi strnejo v borbi za poštene ideale!
·         V taki borbi, v katero so se strnili vsi mračni elementi na Slovenskem, so v noči od 9.junija v Dravljah maskirani morilci pobili profesorja Tehnične srednje šole Štirna in njegovo 18-letno hčerko. Vse področje je bilo od te borbe okrvavljeno. Ubijalci so izropali vso zlatnino.
·         Na bloku pa so se razburuli domobranci:”Kaj se razburjte! Kaj mislite, da smog a mi?! “ Toda morilci so bili oblečeni v domobranske uniforme, preko njih so potenili nekake cunje, obraze in roke pa so si namazali s sajami. Po umoru so pustili na zidu znak Črne roke.
·         Isto noč od 8. Na 9. Julija so verjetno isti zločinci ubili sestro profesorja Franca in Antona Vodnika.
·         Vsa poročila, ki z velikim težavami prihajajo iz Ljubljane stalno navajajo ista imena. Za voditelja “Črne roke” označujejo dr. Marjana Zajca, Rudolfa žitnika, trgovca Frenka Odona, Franca Juvana, čevljarja Krupeja, Božidarja Leskovca, jurista za Bežigradom. Na primorskem imenujejo med vodilnimi člani majorja Bitenca in domobranskega oficirja Emila Savellija, uradnika čekovnega urada, ki nosi nemško odlikovanje. V Dornberku sodelujejo Dušan Brce, Sinigoj, saksida in Pavlica. Zvezo s “črno roko” vzdružuje Rudolf Guštin. Janko Debeljak z Dolenjske cest je izjavič, da bodo vsakogar likvidirali po najkrajši poti, ki je zadostno osumljen. Ko so ustrelili mežnarja Presetnika in njegovo sestro, je izjavil domobranski kapetan na Ježici Marjan urbas:”Sava je dovolj globoka za take ljudi:” Na Ježici sodeluje pri “črni roki” policijski agent Jože Pernišek.
·         Imenuje se izvršni odbor “Črne roke”:Kreiper, Jeločnik, Rupnikov osebni čuvaj Džin, t.j. Slavko Krek, Kociper in inž. Sodja. Kot glavne člane “Črne roke” označujejo poročila Franca Šaleharja, ki deluje na Lipoglavu. V okolici Šentruperta spade k taki bandi Oton podlesnik. Skupino vodita Marko Jakoš in Jože Deželan.
Radi se predstavljajo z novo “ilegalo”, ki je zelo priljubljena pri Nemcih. Vodja take ilegale je bil neki Grum, ki je zbral 80 fantov, med njimi so bili tudi voditelji “Črne roke”: JAnez Marn, Rado Prijatelj, Rado Šalehar, dr. Smajd, major Bitenc, Smrsu in Križman.
·         Ta motna golda krvi, solza in trupel je motna tudi v vsem drugem. Domobranci, “črna roka”, ilegala, vera. Dr. Marjan Zajc trdi, da je “Črna roka” nacionalna, dr. Juvan, da je klerikalna. Je pa – zločinska.
·         Na vrhniki se je 27. Aprila 1944 sestal odbor v katerem sta advokata Marjan Marolt in Stanko Zupan, bivši občinski tajnik Jerina in lekarnar Hočevar Stanko. Odbor ima za svoje delo 4 agente z nemškimi legitimacijami in po 6000 lir mesečne place. Naloga the agentov je odkrivati terensko mrežo in zbirati material za “likvidacijo” simpatizerjem OF.
·         Na Dolenjskem je vodja te tolpe Janez Marn, jurist iz Hudega pri Trebnjem, s prevzetim imenom Črtomir, zato se imenujejo njegovi banditi večkrat tudi “Črtomirovci”. Mož je partizanski deserter in je imel celo vidno mesto v naši vojski. Je pa brez prave narodne zavednosti, brez občutka za tovarištvo in požrtvovalnost, ljubitelj lagodnega življenja in nezdravo ambiciozen. Pozabil je, da so m Italijani ubili očeta in požgali hišo. Sam izgubljenec je šel sedaj med izgubljence in se postavil na čelo bandi, ki mori nedolžne ljudi. Njegov namestnik Drago Prijatelj iz Ponikev, intendant Janez Saje, brat Jožeta. Pri sebi imajoo tudi duhovnika. Ta odred se pomika po vsej pokrajini, sestavljen je iz dveh čet, ki imata 17 mitraljezov in več brzostrelk. Banda se je pojavila v različnih krajih, pri Šentrupertu, Sv. Križžu, Čatežu in Primskovem, v dolomitih in na Notranjskem. Njena nasilja in zverstva bomo opisali pozneje.
·         V Logatcu se je sestal odbor “Črne roke” 16.aprila 1944 b župnišču. Navzoči so bili neki Leskovšek iz D. Logatca, Cankar iz Nove vasi, Arher, Anton Maček in nam že znani Viktor Berlot ter sklepali o umori 7 ljudi, ki so jih tudi tisto noč umorili. O tem pozneje.
·         V Grosupljem se je krila “Črna roka” pod nazivom “informacijski štab”, ki so mu pripradali Kužnik, župan okoliških vasi Alojz Mehle, Nace Ahlin, cene Mehle, Zavrl itd., ki so naravnost strahotno morili vse, kar je prišlo na njihovo listo. O njihovih zverstvih bomo govorili pozneje.
“Črna roka” deluje tudi v trstu, kjer ima na vesti umor dr. Stanka Vuka in njegove žene. Belogardist Jazbec je sporočil žrtvi smrtno obsodbo.
·         Pojavila se je tudi na gorenjskem in Primorskem. V postojanki Velikih Lašč je 7 članov “Črne roke”, med njimi brata Ivan in Jože Peček, iz Medvedjeka pri Velikih Laščah, oba partizanska dezerterja in bivša belogardista. Zlikovca se preoblačita po štirikrat dnevno, stikata med ljudmii, včasih v civilu, včasih v raznih vojaških oblekah.

·         Vodja “Črne roke” v Kočevju je havelka Danilo, bivši uradnik OUZD. Člani se shajajo v dveh bunkarjih na levem bregu Rinže proti Črni hosti. Havelikov izvrševalec je Alojz Vodušek. Vseh članov je v Kočevju 82. Sestavili so spisek oseb, ki jih je treba internirati in po tem spisku je bilo 19.8. odpeljanih iz Kočevja 75 ljudi.
·         Proti nepoučnemu ljudstvu se krije “Črna roka” z nevidezno ilegalnostjo, je pa v zvezi z Nemci, od katerih dobiva denar, orožje in opremo. Njen agitator na Notranskem, Kaplan Ivan laurih, je priznal, da deluje Črna roka pod krinko ilegalnosti. V vasi Podlipa so se srečali “Črtomirovci” in Nemci in sta se komandata tolpe pozdravila. Imajo celo nekak program, namreč samostojno Slovenijo (brez Koroške) v federativni kraljevini Jugoslaviji pod kraljem Petrom II. Program je dalje “protikomunističen”, smatra se – po besedah dr. Branka vrčona – za sestavni del redne jugoslovanske vojske.  Glede na zveze z Nemci, ki so gori omenjene in v zvezi s časom nastanka, pa je upravičen sklep, da je ta program le pesek v oči, da pa je “Črna roka” v resnici nekakšen domobranski gestapo, ki ga uporabljajo Nemci spričo svoje stistke na fronti.
·         In tako lahko trosijo listke s svarili, podpisanimi po naslikani črni roki, njena slika na zidu bodi napoved bodočih ali sled že storjenih zločinov neposlušnim ljudem. Ljudje v Ljubljani skrivnostno izginjajo. Le nov grob, ki se pokaže ob kakem samotnem gozdu, truplo, ki ga naplavi sava ali ki ga potegnejo iz Ljubljanice, krik smrtnega strahu v samotni ulici ali strel – to so sledovi “Črne roke”. Iz objema žena, od otročičev trgajo očete in može, od skrbnih staršev fante in dekleta, brez izbire, brez izjeme, brez milosti. Vse mora pasti, kar se ne ukloni, kar ne veruje, da je zveza z nemškim okupatorjem rešilna za Slovence.
·         Ali bodo ljudje spregledali?  Se bodo zavedli, da jim sedi na tilniku sedi vedomec, ki jim pije kri? Kdaj, če ne sedaj, bodo zvrgli s sebe ta jarem?
·         Fašistično – domobranski terror v Ljubljani pa se nadaljuje. Dr. Rainer je razpisal mobilizacijo za letnike 1923, 1924, 1925, ne meneč se za statut še vedno “italijanske pokrajine”, da prebivalci te pokrajine niso vojno obvezni. Zagrozil je celo z represalijami družinam, če bi se svojci odtegnili vojaški službi. Bedake in lahkomiselneže, zapeljance in prisiljence pa je ujelo to nasilje v svoje mreže, ko so dne 20.4.1944 prisegli zvestobo Adolfu Hitlerju, največjemu krvniku slovenskega naroda in človeštva.

TEROR NA DOLENJSKEM IN NOTRANJSKEM

ZAČETEK
Kmalu po končani veliki jesenski ofenzivi so začeli domobranci sami ali pod vodstvom Nemcev iz utrjenih postojank vdirati na posamezne dele osvobojenega ozemlja.
Ob razpadu Italije so Nemci v Planini obesili tri vračajoče se internirance, pozneje je bilo tam ustreljenih 13 talcev, ki so bili privedeni iz Notranjske. Požgali so hišo Rudolfa Rusa, ki sta jo Nemcem pokazala IVAN SELAK in JOŽE TEGELJ.
Prve dni Novembra 1043 je prišel domobranski poročnik 37 letni Franc Debevc iz Borovnice, bivši uradnik pri vzajemni zavarovalnici in eden izmed glavnih voditeljev bele garde v Borovnici, k materi želez. Čuvaja 28 letnega Toneta Majarona v čuvajnico blizu borovniškega mostu in vprašal za sina.
Ko mu je odgovorila, da je v službi je potegnil revolver in ga naperil v njeno čelo. : » To bo njegova služba!«
11.11. je to grožnjo izpolnil. Ponoči so prišli 4 domobranci, poročnik FRANC DEBEVC, FRANC ORH iz Borovnice, IVAN KOVAČ, p.d. PRISTAVČEV z Brega. Odvedli so fanta kakih 50 m daleč po progi in ga tam ustrelili. Truplo so položili na železniške tire, da bi umor prikazali kot železniško nesrečo. Strojevodja prihajajočega vlaka pa je truplo opazil, pravočasno zavrl, ugotovil da je ustreljeno in ga potegnil s tira. Domači župnik CIRIL JERINA ni dovolil žalostinke na njegovem grobu.
Domobranci iz Rakeka so odgnali drugega čuvaja in ga pri Verdu ustrelili. To je bil Strmšek, ki so ga s silo odtrgali od žene in obupano jokajočih otrok. Isti zločinci so ustrelili neko 70 letno ženo iz Zale in pustili truplo nepokopano v gozdu.
10.12. so domobranci iz Kostanjevice aretirali Lojzeta Vegela iz vasi Brezovica nad sv. Križem. Odpeljali so ga v Kostanjevico in ga z debelim trtnim kolom do smrti pretepli.
11.12. 1943 so v Hrastini nad Ostercem na Laptah isti lopovi pobili do smrti dva mlada fanta, Jožeta Kukiča in Jožeta Sintiča oba iz St. Ruperta, ki ga bomo še večkrat srečali.


MORILCI IN SODNIKI


10.12. sta v Breški vasi, okraj Št. Jurij, Miha Kostrevec in Bruno Hercog kuhala žganje. Domobranska patrola pretvarjajoč se da so partizani ju je poprosila za okrepčilo. Čim pa sta tako podprla partizane so planili nad njiju, ju zvezali, tolkli, odpeljali v dolino, tam ubili in ju pustili v mlaki krvi gola na cesti.
Zaklal ju je lastnoročno NACE PENCA, ki mu je ljudstvo dalo ime »MORILCA ŠENTJERNEJSKEGA OKRAJA«.
Vse ljudstvo je obsojalo ta zločin. Domobranci so se morali oprati in najti krivca. Zato so kmalu zatem vdrli v vas Pristava pri Sv. Križu v hišo Ivana Žnideršiča. Vodil jih je Nace Penca, spet preoblečene v partizane. Pozdravili so z našim pozdravom »Smrt fašizmu-Svoboda narodu!« in obtožili Žnidaršiča umora Kostrevca in Hercoga. Pred hišo so uprizorili sodišče. Žrtev se je zagovarjala da je somišljenik OF in da je vedno podpiral partizane, pa da zato vendar ne bo ubijal drugih somišljenikov OF. S peklenskim zadovoljstvom je potem Nace Penca zasadil nož v njegova prsa. : » Vidiš, partizanski pes, tako znamo zasliševati!« Dvajsetkrat ga ja zabodel do smrti. Nato so ga oplenili, si denar razdelili, vola pa odgnali k svoji posadki v Kostanjevico, govoreč ljudem, da so krivca umora Hercoga in Kostrevca kaznovali, vola pa zaplenili partizanom. Po Žnideršiču so postali žena in otroci brez sredstev.
V začetku leta 1944 so domačini pri Črnem vrhu pri Logatcu ujeli učiteljico Ljubo iz Zadloga. V Hotedrščici so jo javno zasramovali, v Logatcu pa tako pretepli, da ji je viselo meso iz telesa. Odvlekli so jo dva km iz vasi, jo tam ustrelili, zvlekli v grmovje in pokrili s snegom.


MAŠČEVANJE »JUNAKOV«


10.1.1944 so Nemci in domobranci pri Rakitnici napadali Cankarjevo brigado. Ker pa niso imeli uspeha in so sami utrpeli velike izgube, so z minometi in z zažigalnimi kroglami zažgali poslopja kmetom, Francu Kaplanu, Antoniji Beligoj, Karlu Goršetu in Antonu Trdanu, v vrednosti predvojnih 410.000 din. Po ponovnem neuspelem napadu pa so prišli v hiše in z vžigalicami zažgali vsa gospodarska poslopja z gospodarskim orodjem in serom vred, dasi v bližini ni bilo nikake vojne akcije.
Oškodovanci so: Jože Henigman, Franc Trdan, Neža Trdan, Franc Lovšin, Janez in Anton Henigman, Franc Beligoj, Franc Klun, Janez Vidervol, Franc Gorše, Janez Trdan, Jože Oražen, Janez Hočevar, franc Levstik, Franc Henigman, Franc Debeljak, Franc Mrhar, Marija Černe. Tem ljudem so zgoreli skednji, seno in gospodarsko orodje v vrednosti  645.00 din.


NOČNI POKOL


13.7.1943 so domobranci iz Borovnice ubili Ivana Demšarja. Nalog za ta umor je dal domobranski major Ludvik Kolman, 42 letni odvetniški pripravnik iz Štajerske. Med morilci so bili domobranski narednik FRANC URH, CIRIL KRŽIČ, IVAN KOVAČIČ ter IVAN in ANTON KOVAČ.
23.7. 1943 so domobranci odgnali 70 letno mater padlega partizana, Marijo Gradišar iz Zale pri Rakitni in jo 10 minut od Rakitne ustrelili. Drugi dan so truplo našli ljudje, ki so grabili listje. Sum pada na bivšega jug. Por. MAKSA KUNSTLJA.
29.1.1944 ponoči sta Jože Horvat, sodni uradnik iz Kostanjevice in njegova žena zaslišala ropot po vratih. Na vprašanje kdo je so zunaj odgovorili da so partizani. Ker pa nista odprla, so nočni obiskovalci udrli skozi okno. Žena se jim je postavila naproti, a eden od zlikovcev jo je udaril s pištolo po glavi. Zbežala je ven in videla da so domobranci obkolili hišo. Jože Horvat se je med tem skril na podstrešje. Domobranci pa so ga našli. Dobil je strel v stegno in čeljust, ter udarec s kopitom po glavi. Onesvestil se je. Zvlekli so ga iz hiše ga zunaj davili, končno pa so mu razbili glavo, da je brizgala kri in možgani na vse strani. Žena je spoznala IGNACA PENCO in domobranca BECA iz Sevnice. Umor je bil izvršen po nalogu komandanta Benedičiča, bivšega odvetniškega koncipijenta iz Celja, domobranca v Kostanjevici.
Januarja so Nemci ubili pri Rašici Toneta Škerla, tajnika okrajnega odbora na Velikih Laščah in ga pokopali kar ob cesti. 27.5. pa so truplo spet odkopali in ga zagrebli na pokopališču na Turjaku.


ŽRTVE OVADUŠTVA ŠT. 1


Domobranci imajo svoje zaupnike tudi v našem zaledju. Ne meneč se za ljudske žrtve in imovino ti ljudje vohunijo in sporočajo Nemcem svoja dogajanja. Zato so Nemci 25.1. iz letal vrgli mnogo bomb na Sodražico, da sta bila ubita dva prebivalca in dve hiši popolnoma porušeni. 13 pa zelo poškodovanih. Isti bombniki so vrgli bombe tudi na Ribnico in poškodovali več hiš, eno pa popolnoma porušili. Ruševine so tudi v Novi vasi. Naša vojska ni imela škode, pač pa nedolžni mirni prebivalci.


REŠITEV VIŠNJE GORE


12.2. so domobranci pod nemškim vodstvom napadli Višnjo goro. Bilo je 200 domobrancev in 20 Nemcev. Med poveljniki domobrancev so bili: CVETKOVIČ iz Grosuplja, AHLIN, KASTELIC in ŽIČKOV iz Krške vasi. Alojza Zavodnika so ubili na njegovem domu na Kodeljevi pristavi. 2 domobranca sta ga z bajonetom zaklala, tolkla po glavi s kopitom puške in streljala v truplo. Oropala sta ga za 15.000 lir denarja, za žepno uro in listnico z dokumenti. Ljudje trde da je ta rop izvršil bratranec žrtve, KASTELIC. Ubili so ujetega partizana, ki mu je kmet ALOJZ ZUPANČIČ  stanujoč hišna št. 170 odklonil zavetišče.
Po Višnji gori so ropali blago, ure, denar, živila, 16 koles, pisalni stroj, radijske aparate itd. Omenjeni kmet Alojz Zupančič je moral to naropano blago odpeljati v Grosuplje, kjer so mu za voznino in nagrado da je odklonil rešitev partizana vzeli konja in voz.
Iz Višnje gore so bili ob tej priliki odgnani sledeči:
Rudolf Pajk, krojaški mojster, Alojz Zupančič, gostilničar Jože Vouk, čevljar Ciril Vouk,dr. Vinko Hudelist, zdravnik Franc Groznik, sodni uradnik Anton Ahlin, Marija Aubreht, Ivan Juš, Ljubec, davčni uradnik Mihael Omahen, Kristina Meliher, Ljudvik Gams, postajenačelnik…
Umor, rop,ječa, odgnan v Nemčijo je bil plod tega fašistično-domobranskega terorja na Višnji gori.


TUDI OTROKE MORIJO


V noči od 17. Na 18. 2. So domobranci z mučenjem prisilili brata nekega terenca, da je izdal skrivališče svojega brata, ki so ga poiskali in na mestu umorili. Tega dne so Nemci v Tomišlju, zaradi tega , ker je v boju padel nemški vojak, ustrelili 19 žensk, večji del mladih deklet in po hišah zaplenili vsa živila.
19.2. so se otroci iz Zdinje vasi sankali na Trški gori. Domobranci so začeli mednje metati mine in ubili enega otroka, 5 pa ranili.
21.2. zjutraj ob 7 uri so udrli domobranci v Jurko vas v hišo št. 19, kjer je dve uri poprej porodila Jožefa Cimermančič, rojena Kobe. Nemec, ki je bil med domobranci jo je hotel ustreliti, žena pa je dvignila otroka, da se je divjak vendarle obrnil proč. Dasi je žena, kakor tudi njena mater prosila naj ji puste živila zavoljo otroka in pa ker je šele komaj porodila, so ji odnesli liter masla, 2kg sladkorja, okoli 5 litrov vina, 50 jajc, ter dve ogrinjali. Med divjaki so bili : MARTIN ŠTANGELJ iz Jame, JANEZ JENIČ iz Stranske vasi in FRANC ŠUŠTARŠIČ iz Jame. Mož porodnice JANEZ CIMERMANČIČ je sam domobranec v Novem Mestu.
20.2. se je izvedelo da so domobranci v Novem mestu ustrelili sina financerja Sermana, Kokalja, Vindotovo, Virtovo in še eno osebo.


ŽRTVE OVADUŠTVA št. 2


Cirila Škrbe in Danica Erbida sta 20.2. v Novem mestu izdali domobrancu VIKTORJU HENIGMANU nekatere objekte naše vojske v Žužemberku. Te podatki so bili tako važni, da so Nemci potem Žužemberk bombardirali brez škode za našo vojsko. Cirila Škrbe pa je medtem prišla v naše roke in za svoje izdajstvo že prejela zasluženo kazen.
Po izdaji domobranskih špijonov je vrgel nemški letalec 22.2. bombo na nezasedeno vas pri Novem mestu, ubil neko kmetico in kmeta ranil, na vas Lakence, ki ni bila zasedena pa naši vojski vrgel 4 bombe in poškodoval več hiš.
Enako se je zgodilo 25.2., ko so nempki bombniki bombardirali vas Kozaršče. Zgoreli sta dve gospodarski poslopji, Babinem polju je letalec z mitraljezom ubil otroka in nekaj hiš porušil, na dvorišče gradu je padla 100kg bomba.
Tako domobransko ovaduštvo povzroča škodo in nesrečo le nedolžnemu prebivalstvu.


TEKMUJEJO V UMORIH


1.2.1944 je prišla domobranska patrola iz postojanke Lisičje v Malo vas v okraju Št. Jurje-Šmarje, ter odpeljala delavca Janeza Virška neznano kam. Med domobranci so bili : JOŽE ŠKERJANC iz Cerovega, IVAN MEHLE iz Porove vasi, IVAN ŠKERJANC iz vasi Udje. Julija pa se je izrazil IVAN MEHLE, da je šel Janez Viršek na oni svet, ker mu je on zadnji dal vode, za katero ga je prosil.
23.2. so udrli domobranci v Šmarjetno pri Novem Mestu in odpeljali 2 ženski in 1 moškega. V vinjem vrhu pa so zajete ljudi pretepli. Kmalu nato so v bližini Kostanjevice potegnili iz Krke več strahotno iznakaženih trupel.
26.2. so domobranci v vasi Cegelica pri Novem Mestu ubili terenca Antona Čampo in razglasili, da so ga ubili partizani.Ponoči so vdrli v vas Ljubica, pretepli in brcali neko ženo, češ da je njen mož v partizanih in jo zmerjali s svinjo, ker ni hotela povedati kje je mož.
Pri sv. Križu so domobranci divjaško streljali v okna nekaterih hiš. Grozili so da bodo pobili in poklali vse partizanske rodbine, če se bo njihovim družinam kaj pripetilo. Očeta nekega partizana pa so odpeljali.
V Marcu je bilo najdeno na Marofu nad Volavčami truplo Mine Borove, žene pesnika Mateja Bora. Nemci so jo 15.2. ranjeno zajeli pri Vavti vasi, jo naložili na nosila in domobrancem veleli naj jo odnesejo. Ti pa so jo pobili in jo vrgli z nosili vred v grmovje, kjer so jo potem našli.
Februarja 1944 so logaški domobranci na zverski način pobili sekretarja Franca iz Logatca. Morilci so ANTON BONAČ, JOŽE JERZEJČIČ, FRANC RUS, ANTON TRPIN in ANDREJ ŽIGON.
V Marcu se je tudi na dolenjskem pojavila Črna roka pod vodstvom JANEZA MARNA-ČRTOMIRJA in Sajeta in začela izvajati teror v omenjenih krajih Višnje gore, Stične, Št. Vida in Vel. Gabra. Z njihovim sodelovanjem so Nemci iz okraja Št. Vid v teku enega tedna pet družin preselili neznano kam.


RAZBOJNIŠKO GNEZDO V GROSUPLJU


Ko so Nemci in Domobranci zasedli grosuplje, so prišli z njimi župan Ivan Mehle iz Stare vasi, Ivan Hren iz Malega Mlačeva, ki ga imenujejo ljudje »krvnika« propalica žandar iz Steklas iz Grosuplja,Jaka Kastelic iz Hrastja, Janez Travnik iz Mlačeva, Ivan Mehle, Alojz Mehle iz Perovega, Janez vidic iz Beljčjega vrha, Anton Godec iz Račne in Ivan Ahlin iz Plešavice so že Italijanom denuncirali ljudi in jim pošiljali sezname oseb, ki jih naj ustrele ali pošljejo v internacijo. Ljudja imenujejo kot stare ovaduhe Vido Bedenčičevo in njenega očeta, Bajžlja, Jako Kastelica in Dežmana iz Police, ki so vodili iz okoliških vasi žene, starce bolnike in otroke v grosupeljske zapore, kjer so jih mučili, pretepali in pobijali. Pri tem so sodelovali Anton Boštjančič iz Malega Mlačeva, Jože Horvat in podpor. Kavčnik iz Trebnjega. Žrtve v zaporu in mučilnici pri Butkoviču slačijo do nagega, jih pretepajo, stopajo s čevlji na vrat in glavo, večkrat trpinčijo do nezavesti. Cele dneve se je po Grosuplju slišalo vpitje nedolžnih ljudi.
Pozneje se je iz teh zlikavcev formiral takozvani »informacijski štab« Odpeljali so nešteto žrtev, med njimi so orožnik Poljčan, franc Marinčič, Polič z ženo, Šuligoj z ženo, Pepca Perne, Alojz Pucihelj, Polde Boštjančič, Anica Gale, Ciril Štrublej, Alojz Fink, Angela Mehle, Alojz Rus, Rode, Franc Bučar, Jože Mežina, Franc Majcen, Jože Okoren, Franc Škulj, Anica Svete, družina Dolinšek, Perkova,Škerjančeva,Kandaretova dekleta, Štefan Kočevar, Bušljar, Zalar in drugi. Od teh je bil samo Štrukelj izročen Policiji. Za ostalimi je izginila vsaka sled. Postali so žrtve grosupeljske bande.



POMAGAJTE NEDOLŽNI SMO


Ko so domobranci napadli Polico, Višnjo goro in Št. Jurij, so žrtve vodili ponoči na morišča. Slišali so se kriki groze in vpitja na pomoč : » Pomagajte nedolžni smo!«
Mnoge so odvedli v ljubljanske zapore. Pri tem jih je zasliševal Sedej, gradivo zoper žrtve so donašali JOŽE JANČAR iz Žalne, CVETO CVENK iz Gatine, MILAN SKUBIC iz Police, JOŽE in LOJZE HOČEVAR iz Stare vasi, KAREL AHLIN iz Grosuplja in drugi. Domobranski kurat MATIJA ŠČUK pa je te zločine zagovarjal, češ da je treba vse počistiti, sicer ne bomo zmagali.Pepca Erjavčeva, ki je bila članica Marijine Družbe se ga je pred smrtjo oklepala in prosila za življenje. Zaman, pasti je morala tudi ona zato, ker je imela brata v partizanih. Ljudje vedo za grobove žrtev v Grosuplju, Šmarju, Pod Zalogom, Lisičjem in pri Sv. Urhu in ne verujejo govoricam, ki jih trosijo domobranci, da so Erjavčeve, Galetove, Mencina in Puciher v Nemčiji.


TUDI OTROKE MORE 2


1.3. 1944 SO VDRLI Nemci iz Rakeka v jačini 500 mož in obkolili Dolenjo vas in Dolenje Jezero ob Cerkniškem jezeru. V Martinjaku so ujeli 15 letnega dečka, ki je bežal pre njimi na hrib Slivnica. Streljali so za njim in mu klicali stoj. Deček se je ustavil, se obrnil in dvignil roke. Zdaj se tarča ni več pomikala, lahko ga je bilo zadeti. Z 9 streli so ga ubili vpričo njegovih domačih. Dečku je bilo ime Mirko Premrov.


POKOLI SE MNOŽE


Iz gorenje vasi so domobranci 2.3. odpeljali Jožeta Grahuta in 2 dekleti, V Šmarjeti so aretirali učitelja Miheliča in kmeta Kirerja. Usoda teh ni znana. Lopovi so se razpršili po vaseh, streljali in metali bombe, ropali in strahovali ljudi.
6.3. so domobranci v Rojah pri trebanskem vrhu v novomeškem okrožju ujeli tri partizane in dva druga, ki so jih strahotno mučili. Isto noč so mučili in ubili podpor. Miho Živca, ki so ga našli doma.
Drugi dan so napadli okrajnega odbornika za Trebnje in partizana Toneta Grmovška iz St. Lovrenca. Prvi je pobegnil, drugega pa so ubili s 7 streli. Ljudje so spoznali v tej tolpi GLUŠIČA iz Mokronoga, JOŽETA in JANKA SAJETA, FRANCA SELEHARJA iz Blata, prof. OMAHNA iz Prudofa pri Trebnjem.
Tretji dan so Nemci napadli vas Ribnico v okraju Straža in odpeljali tri fante, od katerih sta bila dva bolna. Hkrati so v Prapročah vzeli dvema kmetoma dva vola, več kokoši ter vso mast in meso.



ŽRTVE OVADUŠTVA ŠT. 3


10. IN 11. 3. SO Nemci po izdaji domobranskih ovaduhov iz zraka bombardirali vasi Zalno, Spodnjo Slivnico, Lepček, Zagradec, Plečivico. V teh krajih ni bilo naši edinic. V Žalni so bili ubiti 3 ženske, 3 otroci in 3 moški. Skoraj vsi so bili somišljeniki domobrancev. V Slivnici so iz ruševin izkopali 7 žrtev, v Zagradcu 2. Razvaline so ostale od vasi Plešivica, Zavrtača in Nova vas. Enote naše vojske niso imele škode.


MRLIČE SKRUNIJO


13.3. so Nemci in domobranci odpeljali iz temniške doline kam mlinarja Jakliča s Pustega Javorja. Drugi dan pa so domobranci pod vodstvom komandanta FURLANA iz Čučje Mlake in Bele Cerkve skozi Vinico vdrli v Škocjan, kjer so povabili s seboj kmetico Angelo Kočevar in njeno hčerko Tončko.Ko so ju pregnali izven vasi sta se morali sezuti in sleči, pa še sami so jima trgali obleko s telesa. Pred njima so potem postavili mitraljez in obe pokosili. Ena se je mučila še pol ure preden je izdihnila. Domobranci so po mrličih pljuvali in ju obmetavali z blatom. KRIVCA, ovaduha ljudje dobro poznajo, doma je iz bližnje vasi. Ne bo utekel roki pravice!
SO TO ŠE LJUDJE?
17.3. je okoli 200 domobrancev vdrlo iz Novega mesta pod zaščito nemških tankov. Prodrli so do vasi Prečna. Tam so poiskali mirnega prebivalca Miho Auguština iz gorenjih Sušic. Čeprav je bil brez orožja in se ni upiral, so ga domobranci odpeljali s seboj. Bili sta to 36. Domobranska četa pod poveljnikom stotnika Resmana in 40. Četa s komandirjem poročnikom Špilarjem. Iskali so žrtve. Domobranec AVGUST LAMPE, ki je med tem že padel v roke pravice in njegova žena Valčka sta izdala kraj na Novi gori, kjer je pri kmetu Lavriču ležala bolna mlada Helena Sedajeva. Vlekli so jo iz hiše v Gornjo Stražo in tam privezali h Kozolcu. Popoldne so jo gnali mimo gradu Zalog pri Prečni in jo tam nečloveško mučili. Med zverinami so bili : AVGUST LAMPE, IVAN DAROVIČ, ALOJZ SPRINGER iz Dol. Straže, JANEZ ŠIMC iz Dol. Straže in JOŽE JANČAR iz Češke vasi. Springer je Sedajevo tako tolkel s kopitom puške, da je imel vse kopito razbito in okrvavljeno, ko se je vrnil v Bršljin. Žrtvi so izkopali eno oko, ji večkrat prebodli dojke, polomili roko in nogo.
AVGUST LAMPE je izpovedal, da je Sedajevo zajela 36. Četa in jo izročila 40. Četi, ki je umor izvršila.
Truplo je bilo najdeno ležeče na hrbtu, okoli spolovila je imelo več ran, večkrat je bilo prestreljeno z brzostrelko. Kako cinično so nasprotniki odpravili zverstva nad Heleno Sedajevo, se vidi iz številke 96 novomeškega domobranskega lističa: » Za blagor očetnjave« z dne 21.3.1944, ki piše dobesedno : »Sedajevo Heleno so komunisti z velikimi slovesnostmi pokopali v Straži.« Videti je da jim je bilo veliko za njo in da so naši fantje prav zadeli. Še pred kratkim se je širokoustila : » to bo slovesnost ko bomo zopet korakali v Novo Mesto.« »Pa je odkorakala v zemljo.«
21.3.1944 so domobranci iz Ribnica, ki sta jih vodila poročnik FRANC PLIBERŠEK in IVAN GREBENC po izdaji izsledili skritega in bolnega 19 letnega dijaka Draga Zalarja. Najpoprej so ga izpustili. 30.3.1944 pa so ga odpeljali v Vel. Lašče, kjer ga je zaprl domobranski poveljnik JEREBIČ. V zaporu v Ribnici so ga pretepli domobranci: FRANC ORAŽEM, dijak iz prigorice, ANTON GORŠE, kmečki sin iz Dol. Vasi, ANTON BOJS, kmečki sin FRANC MRHAR, kmet ter bivši podnarednik ANDREJ PETELIN in ALOJZ ČEŠAREK iz Ribnice. Polomili so mu noge in ga neusmiljeno pretepali, nato pa so ga do smrti pobili. Pri umoru so sodelovali : JOŽE HENIGMAN iz Goriče vasi in DRAGO KRŽE iz Ribnice. Mati slednjega pa je Zalarja izdala.
17.3. je druga kolona domobrancev napadla Ribnico. V šoli so ustrelili 7 zajetih partizanov, nato pa trdili da so padli v borbi. Teden dni kasneje so za vojašnico v Ribnici ustrelili še 7 žrtev, med njimi 1 žensko iz Ribnice in jih zagrebli v okope pri vojašnici. Govoričili pa so spet, da so jih odpeljali na prisilno delo v Nemčijo. Sedajevi je namška bomba ubila očeta, mater in brata. Sama pa je padla v roke domačih morilcev.


SV. JOŽEF ---- ZAŠČITNIK MORILCEV


Malo pred Jožefovim 18.3. je župnik Franc Cerkovnik iz Št. Jerneja pokazal neki ženi podobo od Sv. Jožefa in dejal: » Vidite to je podoba sv. Jožefa! Na njegov god bo tekla kri v potokih! Brat bo klal brata, oče sina, sin očeta, skratka mnogo družin bo uničenih, da bo enkrat za vselej uničena ta partizanska golazen!«
Ženica je odgovorila: » Oprostite gospod župnik, ne razumem vas. Do sedaj so nam vedno govorili, da naj se obračamo s priprošnjo radi varstva k sv. Jožefu. Sedaj pa naj postane sv. Jožef tisti, ki varuje one, ki družine pokončujejo. Res gospod župnik, oprostite mi da ne razumem.«
Prav na praznik sv. Jožefa so domobranci iz Nove cerkve vdrli na Vinji vrh, kjer so med mašo razgrajali, se opili, ljudem grozili, na slepo streljali in metali bombe. Ena taka bomba je ranila 3 otroke, enemu je odtrgala nos, drugemu izbila oko.
20.3. so domobranci v Grosupljem umorili železniškega uradnika v pokoju Poliča in njegovo ženo.
21.3. so domobranci ujeli ranjeno partizanko Vido Gromovo. Domobranec Janez Jenič iz Stranske vasi ji je odrezal prsi in jih vrgel med noge, nato pa ustrelil. Istega dne je ta zločinec mučil tudi ujetega partizana Bogdana in ga nato ustrelil.


MORE TUDI ZARADI DENARJA


25.3. so domobranci vdrli v vas Breg. Tam so ubili krojača Franca Kočoroka iz vasi Laze in Antona Jorasa, konjača iz Ribnice. Prvega so odgnali iz doma v spodnjem perilu do bližnjega kozolca in ga tako dolgo prebadali z bajoneti, dokler ga niso zaklali. Med morilci je bil tudi Drago Pirc, p.d. Matijevkinov iz Žigmaric.
K Jorasu so prišli kupit težko svinjo za 9.000 lir. Med kupčijo so se nekaj sprli in zato odpeljali Jorasa na poveljstvo. Ko so ga izpustili ga je domobranski spremljevalec ustrelil in mu vzel tudi 50.000 lir, ki jih je imel pri sebi. Njegova hči je to naznanila nemški komandi, kjer so  se delali ogorčene, toda žrtev je bila mrtva in zločinci svobodni.
Zvečer istega dne so iz Dolenjih Laz odpeljali 3 osebe, med njimi 60 letnega očeta nekega partizana, z Brega pa eno žensko.



ENAKE METODE


Sploh so domobranci  po vzoru Nemcev iz vseh krajev odpeljali mnogo ljudi. 26.3. Francko Kožarjevo, Pavlo Resničevo, Nežo Andloškovo, vse iz Hrovače, Jožeta Babiča, Ivana Lovšina, Angelo Kodričevo, vse iz Dol. Lazov. Iz vasi Bukovce so odpeljali 2 osebi. Z vsemi so med potjo nasilno ravnali. Po hišah teh žrtev so kradli, domače pretepali, grozili in se razburjali, češ da se še vrnejo. Iz Šmarjete so odpeljali v Nemčijo Kristino Kresovo, Olgo Koširjevo in Avgusta Jakšeta iz Dol. Straže, iz vasi Cegelnica paso Nemci odpeljali v novomeške zapore Franceta Vovka in njegovo hčer Mimi.
26.3. So Nemci zahtevali od Marije Erjavec iz Bukovice, da jim mora prinesti ključ od mlina, ki je last aretiranih kmetov Pungerčevih, v Vagenšperk. Pridržali so jo 2 dni pri sebi, potem pa so ji veleli naj gre domov. Do meje sta jo spremljala dva Nemca. Tam sta ji ukazala naj gre sama domov. Ko je nadaljevala kak kilometer poti po gozdu, so ljudje iz iste smeri zaslišali dva strela. Čez tri dni so našli Erjavčevo tam mrtvo.
Iste metode učiteljev in učencev, gospodarjev in hlapcev.



SLOVENEC SE JE POHVALIL


Še isti dan 26.3. so pokazali domobranci, da znajo tudi oni tako. Iznenadili so narodnega odposlanca šmarješkega okraja Martina Andrejčiča iz Telčic in ga v gozdu pri Škocjanu ustrelili. Sezuli so mu čevlje, truplo pa pustili v grmovju.
27.3. so zagrešili veliko zverstvo. Vdrli so v Stražo in tam zalotili bivšega občinskega pravnega referenta na Bledu, Toneta Mišiča iz Češče vasi in učiteljico Jožice Venturinijevo, rojeno Cetin. Oba so strahotno mučili. Izbili so jima zobovje, iztaknili oči, razbili glave in razmesarili trupli. S prstov so jima pobrali prstane in ju popolnoma izropali. Med morilci so spoznali JENKA iz Straže in MIRKA ZUPANČIČA iz Potoka pri Straži. Očitno sta bili žrtvi izdani in so morilci vdrli v ta kraj prav z namenom da umore baš ti dve osebi.
»Slovenec« je posebej poročal o tem zločinu z velikim zadovoljstvom.


JUSTIFIKACIJE, UMORI ITD. (str. 42)


29.3. so domobranci odpeljali Karla Potočarja iz Mirne peči v Novo mesto, kjer je bil 4.6. na glavnem trgu ustreljen. Prebivalstvo ni bilo pozvano, da temu grozodejstvu priisostvuje.
24.3. so domobranci v dobrepoljskem okraju v vasi struge ubili mirnega prebivalca Antona Kraševca, prav ko je klal prašiča in mu vse izropali. Aretirali so ga s pretvezo, da jim mora pokazati pot v Zapotok. Dobil je tri strele v glavo in energa v prsi, ter obležal v vasi Lipa.
Odpeljali so Jožeta Noseta in Franca Strehova.
Iz okraja Št. Jurij so odgnali vso družino Mohorpo izdaji neke Škerjančeve iz iste vasi. Iz Ponove vasi so odpeljali Jožeta Zupanca in njegovo ženo. Iz Javorja, Antona cento iz Laz, Franca pečečnika iz Podloga in Marjeto Škrlj iz Turjaka.


ŽRTVE OVADUŠTVA ŠTEV. 4.


27. in 28.3. so nemški avioni spet obsipavali mirne vasi z bombami po samotnem izdajstvu domobranskih ovaduhov. 28.3. so vrgli 14 težkih bomb na vas Rob in jo razen 4 hiš popolnoma porušili. Vse porušene hiše so last pripadnikov in svojcev domobrancev. Rušili so tudi vasi Dane, Lipovščico, Glince, Zapotok in sv. Gregor.



PADALCI


Vsakemu Slovencu utripa srce hitreje, ko zagleda na nebu številne jate zavezniških bombarderjev in lovcev. Ve, da nosijo kazen za hitlerjevska zverstva nad nemške tovarne in plavže, rafinerije in skladišča. Včasih po kakem boju poškodovano letalo ne more naprej. Pokaže se bela pika – padačo, na njem pa ameriški letalec, ki išče rešitve na našem ozemlju. Ko pristine, zagleda rdečo zvezdo na kapah vojakov, ki mu hite na pomoč – in rešen je! Mnogokrat sem bil v družbi z njimi, z Londončani, z Južnoafrikanci, Newyorčani, Palestinci in Škoti. Sami mladi fantje.
Tudi 19.3. se je rešil pilot nad Prečno. V vasi Rudo je prenočil pri Francu Vircu. Drugi dang a je povabil k sebi župnik, ga gostil in zadrževal, med tem pa poslal v Novo mesto po nemce, ki so ga zajli in odpeljali v Novo mesto.
Na binkoštni ponedeljek, ko se se zavezniška letala vračala iznad avstrijskega ozemlja, se je na kamniško okrožje spustilo 8 padalcev, od katerih so jih 6 rešili partizani, dva pa sta padla v vas Podhruško v Tuhinjski dolini. Domobranska simpatizerja Franc Homer in Florjan Mesar sta se dogovorila, da ju bosta izročila Nemcem. Mesar, ki je znal angleško, ju je zadrževal. Dasi sta padalca hotela do partizanov, je to vaščanom zamolčal, njiju pa je prepričeval, da ne ve za partizane, ki so zelo daleč. Slednjič so prišli Nemci in domobranci, ter odvlekli padalca v Kamnik. Množice kamniškega okrožja so zahtevale kazen. Naši organi so oba izsledili – postavljena sta bila pred sodišče in 5.4. kaznovana s smrtjo. V utemeljitvi sodbe je rečeno, da njun zločin ni manjši, kot če bi ga izvršila nad pripadniki naše vojske.
Ma vratih pri Čepovanu so domobranci iz Sv. Lucije zahrbtno napadli padalca Kneza in njegovo ženo. Knez je koroški Slovenec, ki je odšel v Ameriko, ko je Hitler zasedel Avstrijo in je bil v angleški vojski letalec. Domobranci so mu napravili zasedo in ko se je padalec v spremstvu žene oddaljil neoborožen od hiše, so ga napadli, a on je naglo odskočil in se pognal v prepad. Njegova usoda še ni znana. Ženo pa so pretepali, čeprav je bila v 7.mesecu nosečnosti in jo slednjič ubili. Ljudje so s cvetjem zasuli njeno truplo. Žrtvi je izdal Kovačev Ador s Slapa.
Neki letalec je padel z letala blizu Gorenje vasi pri Logatcu. Domobranci so ga pobili, mu razbili čeljust in mu pobrali iz ust zlate zobe, zaradi prstanov odsekali prste ter mu odvzeli uro in vse kar je imel. Njegov tovariš, ki je tudi padel med domobrance, je spraševal po Titu. Domobranec ga je hotel prijeti, padalec pa mu je pljunil v obraz in se srečno prebil do partizanov, ki so ga rešili.
Dne 29.5. je strmoglavil ameriški bombnik nad Malo planino pri Kamniku. 2 člana posadke sta pri pristanku zgorela, 2 pa sta bila ranjena. Oba so partizani tako rekoč iztrgali okupatorju iz rok. Pozneje so našli še 2 padalca, ki sta se skrivala. Ker so enega izmed padalcev partizani izrgali iz rok gestapovcev, so Nemci iz jeze zažgali 3 hiše. Dne 2.4. je bil veličasten pogreb obeh mrtvih pilotov na Mali planini, ki so se ga udeležili vsi vodilni člani našega gibanja.Častna četa je oddala salvo, grob so obložili s kamenjem in položili nanj venec planinskih rož. Na križ so položili čeladi pokojnikov, identiteta trupel se ni dala ugotoviti.
Domobranski časopis “Za blagor očetnjave”, ki izhaja v Novem mestu, pa je v številki 95 z 20.3.1944 s posebnim zadovoljstvom poročal, kako so zavezniške avione nad krškim poljem napadli nemški lovci in da je bil uspeh tega več sestreljenih ameriških letal in padalcev, da je samo v domobranske roke prišlo 5 Američanov, Nemci pa so jih dobili še več.
Domobranski komandant Mrak iz Brasnic je v Šentjerneju govoril ljudem, naj ne verujejo, da Angleži nosijo partizanom obleko. Obleka, ki jo nosijo partizani, je last tistih Angležev, ki jih partizani pobijejo, kadar se rešijo iz letal.
Kmalu smo zasledili tudi v “Slovencu” in “Slovenskem domu” posebno propaganda, namreč, da mi zavezniške letalce, ki se s padalom rešujejo na naše ozemlje pobijemo!
Domobranci se v svojem lističu “Za blagor očetnjave” št. 109 od 4.4.1944 norčujejo iz angleških padalcev v pesmici v kateri jih imenujejo s psovko John Bull in opisujejo, kako partizani poberejo padalcem škornje, jopič, bluzo, srajce, hlače, pas, prstan, uro, mošnjo, čokolado in topak. Profesor Šubic je celo dodal temu ilustracije.
Naj govori namesto mene npr. Ameriški letalec john I. Petit: “Dne 19.3. smo se vračali iz zračnega napada in hiteli na našo bazo v Italiji. Protiletalska obramba je zadela naš aeroplan, da smo morali odskočiti s padalom. Ko sem pristal na tleh, sta se mi približala dva dečka in m spremila do gruče ljudi. Po rdečih zvezdah na kapah sem jih spoznal za partizane. Odleglo mi je, čutil sem, da sem na varnem. Peljali so me v neko vas in me okrepčali, in neka žena, ki je govorila angleško, mi je povedala, da me bodo poslali v bolico. Sedaj se imenitno počutim, moje rane so skoraj zaceljene, in kmalu bom šel nazaj na svojo bazo. Partizani silno pazijo nan as, ravnajo z name, kot bi bili doma in nam dajejo najboljše, kar imajo. Kar se tiče zdravniške postrežbe, ne bi mogli imeti boljše. Prepričan sem, da bo vsak Američan, ki je nekaj časa preživel s partizani, povedal isto. Jugoslovanska Osvobodilna vojska je čudovita organizacija. Mnogo prispeva v tej vojni tudi s tem, da rešuje ameriške padalce. Hvaležen sem partizanom za vse, kar so storili meni in drugim Američanom”
Primerjajmo, kako je ravnal župnik iz Prečne in kako mi, očitno posadko istega letala in istega dne!
In še eno izjavo kapetana Jima godwina, šefa zavezniške vojne misije pri našem Glavnem štabu: “Kot šef anglo-ameriških zveznih oficirjev pri Glavnem štabu Slovenije se zahvaljujem NOV in POS in Slovencem, ki podpirajo Osvobodilno gibanje pod Titovim vodstvom, za njihovo izredno pozornost, prijazno ravnanje in zvestobo zavezniški stvari, ki jo kažejo tudi v tem, da prevažajo, hranijo, jemljejo pod krov in strežejo ranjenim ameriškim pilotom, ki jih je sestrelil nemški napadalec. Slišal sem lažne vesti, ki imajo svoj izvor v nemški propaganda, da so partizani razmrcvarili ameriške piloto in slabo ravnali njimi. Govoril sem s slehernim ameriškim pilotom, ki se je spustil na splovensko zemljo, odkar sem tu v službi, in vsak od njih mi je poročal samo, da so pristaši osvobodilnega gibanja v Sloveniji najbolje ravnali z njim. Letalci so mnenja, da ste čudoviti ljudje in ponosni so na to, da morejo biti z vami med vašo osvobodilno borbo. Zagotavljam vam, da sleherno zavezniško letalo, ki leti nad vašim ozemljem ve za vašo plemenito borbo za svobodo in vsakdo v srcu upa, da bo prišel v roke partizanom, če bo tako nesrečen, da bo sestreljen.”
Domobranci torej zavezniške padalce ubijajo, skrunijo mrliče, jih izropajo, izročijo jih Nemcev in se javno v tisku vesele njihove nesreče. Mi jih rešujemo, negujemo in pošiljamo domov.


NASILJA NARAŠČAJO (str. 45)


V začetku aprila so domobranci v Logatcu aretirali sicer znana jim nasprotnika, a drugače miroljubna prebivalca Pirnata Antona in Trčka Jakoba. Odpeljal so ju neznano kam, čez dva dni pa so potegnili njuni razmesarjeni trupli v bližini Logatca iz vode. Ubita sta bila s topim predmetom in ustreljena v tilnik. Med morilci sta bila tudi Franc Arhar in Jože Jernejčič.
1.4. so člani “Črne roke” po izdajstvu obkolili hišo Ignaca Borštnerja v Metnaju nad Stično in zajeli patrol 3 vojakov. Naš bataljon VDV, obveščen o dogodku je vas v naskoku zavzel. Med kratko borbo, v kateri so “črtomirovci” izgubili enega mrtvega in več ranjenih (baje je bil ranjen tudi vodja te morilske tolpe Janez Marn – Črtomir), so pa jetnike naglo postrelili in zbežali. Ljudje so pripovedovali, da se duhovnik, ki je bil v tej tolpi, ni niti ozrl na umirajoče žrtve. Po bitki so svoje ranjence spravili k nekemu kmetu v Pristavi. Tam je nevredni služabnik božji dejal, da ni verjel, da so partizani taki junaki. Da pa so domobranci taki morilci, to se mu je očitno zdelo naravno.
Iz Karteljevega so domobranci odpeljali Alojzija Loharja iz Zgornjega Kamenja v novomeške zapore. Iz okraja Šmarjete so odgnali Janeza Pelkota, ga odvedli v Belo cerkev, ga tam pretepavali in mu razbili ves obraz. Z njim so odvedli še 6 mož, ki niso hoteli stopiti v domobranstvo.
Iz Pijave gorice so odpeljali Franca štruklja in 70-letnga Janeza Mehleta in ju zaprli v Grosuplju. Iz vasi Hrastje so odpeljali vse moške od 17. Do 45. Leta, ki se niso odzvali njihovemu mobilizacijskemu pozivu, jih v grospulju mučili in pretepali.
V dobrunskem okraju so kar na cesti napadali in pretepali ljudi.V dobrniškem okraju pri Novem mestu so razmesarili in pobili tri prebivalce, med njimi Ano Slakovo z Rdečega Kala. Aprila so domobranci iz Logatca ponoči ubili v sobi doma Ano Rekarjevo, ker se je branila iti z njimi.
3.4. so domobranci iz Grosuplja zaprli Janeza Glinška s Sapa pod pretvezo, da izdaja partizanom njihove bunkerje.
5.4. so izvršili domobranci pohod nad Mirno peč. Med poji so ubili 2 neznanca in trupla pustili v gozdu. Ob tej priliki so spet razsajali nad mirnim prebivalstvom, streljali in morili, kakor pobesneli. Umorili s Franca Somraka iz. Velikega Kala, Franca Cesarja iz Okrljevca, jožeta Lenarčiča, Antona Žužka in njegovo ženo Frančiško vse iz Dolenje vasi, Janeza Progarja in njegovo hčer jožefo iz Hmeljčiča ter Avguština Gričarja iz velikega Kala.
Jožeta Lenarčiča so najprej zversko mučili in ga nato na pol mrtvega ustrelili. Frančiščko Žužkovo so prebadali z bajoneti v spolovilo, ji izkopali oči ter pustili truplo ob cesti. Antonu Žužku so lomili ude in ga predirali z bodalom.
Med morilci so ljudje spoznali Mavca iz Čemž, Matijevca iz Malega vrha, Alojza Kajžerja iz Biške vasi in druge. Mnogo ljudi so odgnali v Novo mesto, odkoder so jih istega dne odpeljali s kolono 50-80 ljudi v neznano smer.
V noči od 6. Na 7.4. je takozvana “likvidatorska patrol” iz Kostanjevice v civilnih oblekah prišla v vas Ošterc do trgovine Martina Jurečiča. V hrvaškem jeziku so ga pozvali, naj pride iz hiše. Ko se je prikazal na pragu, so ga ustrelili. V vai Veliki Gaber so 7.4. domobranci vdrli v dom domobranskega dezerterja Matije Otrina, ki se je skrival doma. Verjetno so se bali, da bi mož mogel kaj izdati. Ubili so ga na mestu.


“LIK SLOVENSKEGA DOMOBRANCA”


8.4. ponoči so spet udrli v Mirno poeč. Obkolili so hišo trgovca remica in zahtevali naj odpre. Na kuharičino vprašanje, kdo je, so odgovorili, da so partizani in da imajo pismo za partizane, ki so v hiši. Kuharica je odgovorila, da v hiši ni partizanov. Ko je Remičeva žena odprla, je domobranec zamahnil s kopitom puške proti njej, a se je pravočasno umaknila, tako, da jo je udarec le oplazil. Vdrli so v spalnico, vse razmetali, ukradli denarnico in 6 parov čevljev. 4 preplašenim otrokom so zabičali, da morajo molčati. Po tem so vdrli v stanovanje trgovčevega brata Alojza Remica v isti hiši. Njegovi hčerki so potegnili iz rok zapestnice
Nato so divjali v hiši trgovca Osterca. Drhal je pridrvela v sobo ina na mestu ustrelila Osterca in njegovo ženo. Ustrelili so tudi proti prodajalki Milki Spendrovi, a je strel zgrešil in je še pravočasno pobegnila.
Drugo jutro so bili okoli hiše in cerkve raztreseni listki, da je to delo opravila “Črna roka”. Vse ljudstvo je bilo pod vtisom velikonočne sobote, ko je na velikonočni ponedeljek pridrlo 200 domobrancev s 4 tanki. Pri maši je Kaplan pridigal za domobrance, nato so pred cerkvijo govorili 4 domobranski govorniki. Nek student iz Bele Krajine je imel govor o “liku slovenskega domobranca”. Toda narod je ta “lik” občutil na svoji koži: umor in kri, rop in požig, mučenje in odvajanje v nemško sužnjost so njegova svojstva.
Poveljnik domobrancev v Mirni peči je napovedal junaške akcije domobrancev proti partizanom in naglašal, da bo vsak partizan, ki se ne bo javil, dobil nož v hrbet in s kopitom puške po glavi. Glede Ostrčevih je izjavil, da sta bila dvorezen nož in da bo vsak nasprotnik prejel tako plačilo. Če pa se bo le eni domobranski rodbini skrivil las, bodo domobranci pobili primerno število partizanskih družin. Takšen je “lik” slovenskega domobranstva!
Pred menoj leži uradni zapisnik o zverstvu domobrancev nad dvema vojakoma, z zdravniškim izvidom in mnenjem. Poročnik 8. Brigade Mirko Domazet je padel 11.4. od izstrelka v srce. Po smrti pa so domobranci truplo oskrunili z udarci kopita puške, ki mu je lice raztrgalo in izbilo zobe. Hkrati je bil ranjen vojak Dušan Zebro, ujet in nato zaklan
Skrunitev trupel, umor jetnikov, zversko izživljanje gnusnih nagonov, tudi to je “lik” slovenskega domobranstva.


FRANC KERN JE BRANIL VERO S ŠPIJONAŽO – ALI ŽRTVE OVADUŠTVA


Značilno za domobrance je slepa zagrizenost, sovražen bes, hotenje, da se pokonča narodno-osvobodilno gibanje za vsako ceno. V Hinjah je bil od avgusta 1943 dalje za župnega upravitelja Kaplan Franc Kern. Čeprav je nemoteno izvrševal svoje verske funkcije in videl, da nihče ne ovira ljudi v njihovih verskih dolžnostih, je smatral – kot je pozneje povedal pred sodiščem – da je vera v nevarnosti. Trdil je, da se je držal navodil svojega škofa in profesorjev v semenišču v Ljubljani, da je treba sodelovati z domobranci_”V Ljubljanskem bogoslovju je bilo rečeno, da je dovoljeno, da bela garda sodeluje z okupatorji. To so opravičevali s silobranom. Ljubljanski škof je zavzel stališče, da je vera v nevarnosti in da so domobranci tisti, ki jo čuvajo.”
Kern je očitno mislil, da je torej v tem navideznem silobranu dovoljen tudi zločin. Od 25. 1 do 3.4.1944 je zbiral in zapisoval podatke o naši vojski in skrbel, da so prišli sovražniku v roke. Na osnovi teh sporočil so Nemci, kakor je deloma sam priznal, 11.4. bombardirali vasi Hinje, Hrib, Lopato, Lipje in žvirče. Dočim naša vojska ni trpela nikake škode, je bilo pokopanih pod ruševnimami 20 nedolžnih prebivalcev in mngo hiš porušenih. Tako je branil Franc Kern svojo vero. Nemci so bombardirali tudi Dišečo vas, v kateri ni bilo nobenega partizana. Zgoreli sta tudi dve hiši, 6 gospodarskih poslopij in 6 glav živine. Bombardirali so tudi Bugdanjo vas in Reber. Ruševine so posledica domobranskega ovaduštva.


“ŠENTJERNEJSKA NOČ” V LOGATCU


14.4. so domobranci postavili zasedo v Podskrajniku na Notranjskem. Ta je na lepem ustrelila nič hudega slutečega Ludvika Lovka, ki je slučajno šel mimo. To je javno in odločno obsodil gostilničar Ludvik Obreza na Rakeku. 15.4. so prišli domobranci tudi nad njega in mu zaprli usta s tem, da so ga ubili. Toda bali so se ljudstva, ki je to zverstvo ogorčeno obsojalo, zato so truplo pokopali ponoči vpričo župnika Franca Novaka z Rakeka.
Ni se še poleglo razburjenje na Rakeku, ko je pretreslo ljudi novo domobransko zverstvo, tokrat v bližnjem Logatcu. 16.4. se je sestala morilska tolpa v župnišču v Gorenjem Logatcu. Navzoči so bili Leskovec, po domače Tolačev Frankon iz D. Logatca, cankar Ivan iz Nove vasi, Jože Jernejčič tudi iz Nove vasi, Franc Arhar, Anton Maček, hlapec pri Trohi in nam že znani Viktor Berlot, imenovan tudi Janežič. Še isto noč so domobranci umorili na njihovih stanovanjih 7 oseb.
Vdrli so v hišo rodbine Vilar in hoteli dobiti gospodarja. Ker ga ni bilo doma, so se zadovoljili z njegovo ženo Terezijo, ki so jo ustrelili v hrbet, nato pa v prsi še njegovo 20 letno hčer Danico. V hotelu Kramar so z 2 streloma v trebuh ustrelili hotelirko Kramerjevo.
Zverine so odšle v Gornji Logatec in tam pokončali 19 letno Ančko in 23-letno Frančiško Mezetovo.
Pijani krvi so vdrli v stanovanje gostilničarke “Pri Riharju” in umorili Faniko Smoletovo in Radomila Jermana. Zidar Martin Pečnik iz MArtinovega hriba pri Dol. Logatcu, pa jim je ranjeen ušel. Ta “Šentjernejska noč” je prevzela z grozo vso prebivalstvo. Saj so padli mirni prebivalci, zavratno, ko so spali doma.
Kaj pravi propagandna brošura domobrancev z naslovom “200?” v točki 184? “Kdo so domobranci – Domobranci so slovenska narodna obramba, plemeniti narodni borci, ki se viteško bore proti največjemu sovražniku za vzvišeno svobodo slovenskega naroda.”


TOLPA KRVOLOKA MARKA JAKOŠA


Ob priliki pohoda domobrancev v Šentrupert in okolico sta bila ujeta in ranjena Franc Smole iz Mirne in Jože Kotar iz Vrhtrebnjega. Smoletu so iztaknili oči, oba prebadali z noži tako dolgo, dokler nista bila mrtva. V morilcih so ljudje spoznali gostilničarja Jožeta Jakla iz Šentruperta, Franca Slapšaka, Antona Hočevarja iz Vrha pri Šentrupertu in Jožeta Brcerja.
Patrola pod vodstvom domobranskega podnar. Marka Jakoša iz Roženberka je tudi zversko pobila krojača Leopolda zavrla iz Šentruperta. V raportu, ki ga je poslal Jakoš svoji komandi, je javil, da je bil Zavrl ustreljen na begu. Ta pa je imel leseno nogo in teči sploh ni mogel.
Ta patrola se dolgo časa ni vrnila domov in poveljnika nadpor. 25. Čete je začelo skrbeti. S število 521 z 11.4.1944, Tržišče, je javil poveljniku zaščite okraja Novo mesto, da je pri odhodu čete iz Novega mesta v Tržišče pridružil svoji četi tudi skupino 17 fantov pod vodstvom podnar. Marka Jakoša, ki jih je sam izbral. Ta skupina je takoj po prihodu krenila proti šentrupertski strani in doslej še ni poročil od nje. Poroča, da je ta skupina sestavljena takole:
• Iz 32. Čete: Marko Jakoš, Jože Šketa, Ivan Saje, Anton Kočevar
• Iz 33. Čete: Alojz Kamovšek, Jože Korelc, Franc metelko
• Iz 37. Čete: Ludvik Vovk, Alfonz Tratar, Franc Krmelj
• Iz 38. Čete: Alfonz Zorec
• Z 40. Čete: Viktor Malenšek, Franc, Hlebec, Jože in Martin Brcar, Jože Zakrajšek, Janez Golob, Jože Oražem, Franc Krnc.

Ljudje so torej dobro spoznali nekatere izmed morilcev. Ta uradni document, ki je v naših rokah, to potrjuje.


POŠTENA SREDSTVA


“166. Kakšna sredstva so dovoljena v borbi proti komunizmu?” “Vsa poštena sredstva.” (“200?”)
Stotnik Janko Podlesnik, poveljnkik 24. Čete domobrancev in posadke v Velikih Laščah je poslal na “poveljstvo Levstikove brigade” dopis z 17.4., da so naši v noči od 16. Na 17.4. zaprli Marijo in Tino Maroltovo iz Zg. Podpoljan. Sporoča, da je on zato zaprl Lundrove in jih ne bo izpustil, dokler se Maroltovi ne vrneta. Ako pa se ne bosta vrnili, bo dal postreliti vse trence, ki so sedaj zaprti v Velikih Laščah.
Maroltovi sta bili sovražni vohunki in po našem sodišču obsojeni na prisilno delo. Dobro so se domobranci kot belogardistinaučili od Nemcev in Italijanov glede streljanja talcev, to je, nedolžnih ljudi, ki niso v nobeni zvezi z dejanjem, za katerega gre.
V tej zvezi naj omenim še en primer talstva, ki je še značilnejši. Poveljnik domobranske posadke v Kostanjevidi, že večkrat omenjeni dr. Benedičič, odvetniški pripravnik iz celja, znan po svoji strokovni nesposobnosti in napihnjenem besedičenju, hkrati pa krvolok, je poslal 15.4.11944 “Komandi Mrzlo polje” pismo, v katerem ugovarja aretaciji župnika Andreja Zupanca od Sv. Križa in izjavlja, da bo segel po represalijah – streljanju talcev, ako župnik ne bo takoj izpuščen. 6 je že zaprtih, še 6 jih bo prijetih v treh urah. Vseh 12 bo delno ustreljenih, delno obešenih, ako se župnik živ in zdrav ne vrne do 17.6. ob 12. Uri in dodaja dobesedno:”Ne strašim se, da boste vi segli po naših talcih. Toda ako vam je na tem, da narod pogine in se uniči, vas zagotavljamo, da bomo segli po nadaljnih talcih do poslednjega!”
Kako skladno s temi pismi je pismo Oberleutnanta Wimmicha z 11.5.1944, ki ga je poslal iz Sežane Južnoprimorskemu odredu. Predlagal je zamenjavo jetnikov in za primer, da se ne bi držali besede, zagrozil, da bo vse jetnike, ki so v Sežani in ki so že določeni za delo v Nemčiji, postrelil.
Naj se ne boji hlapčevski učenec fašističnih morilcev Benedičič, ki mu je vseeno če s streljanjem talcev propade ves slovenski narod! Mi ne bomo streljali nedolžnih ljudi! Mi bomo udarili po krivcih! S pomočjo naših velikih zaveznikov in po zagotovilih Moskovske deklaracije iz oktoba 1943 jih bomo preganjali so kraja sveta in kaznovali pred našimi sodišči. Benedičič se je ustil 30.4. v šentrupertu takole:”Pobijati ljudi ni greh, greh je če gredo komunisti v cerkev. Če daš partizanu jesti, je to božji rop. Če bo kdo podpiral partizane, ga bomo ubili, čeprav bo vsak dan v cerkvi!”


“UBOGA SLOVENSKA DEŽELA”


19.4. so domobranci ustrlili franca Zagorca, kmečkega Fanta iz Tolstega vrha pri Šentjerneju. Ustrelil ga je domobranec Janez Brulc. Iz Brusnic pri Stopičah, ki je te dni umoril tudi Fanta Franca Radovana iz Tolstega vrha.
Iz Gor. Mokrega polja v istem okraju so na vse zgodaj 25.4. 1944 odpeljali kmetu Jožeta Ambrožiča, ga v gozdu pretepali in ustrelili. Tudi tega ima na vesti Janez Brulc. Žrtev je zapustila 4 nedorasle otroke.
22.4. so v gozd prevalje v istem okraju odpeljali Jožeta Liparja, oskrbnika gradu Prežek v Cerovem logu. Domobranska patrol ga je našla doma pri delu, ga odpeljala v šentjernej, kjer ga je poveljnik posadke Franc Pregelj takoj obsodil na smrt, brez vsakih formalnosti. Nato so ga odpeljali v gozd, ga najprej pretepli, mu strli roke, razbili glavo in ga končno ustrelili. Morilca sta: Martin Kranjc, kmečki sin iz Tolstega vrha in Janez Zelinger, kmečki delavec iz Dolža pri Stopičah. Žrtev je zapustila 5 majhnih otrok.
Ta Franc Pregelj, doma iz Struge, je eden izmed izvržkov našega naroda. Po poklicu je trgovski pomočnik. Pregnan od Nemcev s Štajerske, je našel zatočišče pri šentjernejskem prebivalstvu, kjer je dobil mesto občinskega tajnika. Tu se je prodajal za denar italijanskemu okupatorju in postal plačan vohun. Pred menoj leže uradni italijanski dokumenti divizije “Isonzo” iz katerih je razvidno, da je ta franc Pregelj iz Šentjerneja pod špijonskim imenom “Vera III A” prejemal plačilo za svoje oderuštvo in je npr. 7.38.1943 prejel za neko poročilo 500 lir. Opozoriti je treba na datum 7.8. 1943, ker je bilo tedaj že konec italijanskega fašizma in je torej Pregelj nadaljeval svoje delo v službi t.i. badogljevcev, ki so bili po domobranskih trditvah naši zavezniki! Našlo se je tudi pismo kostanjeviškega kaplana z navedbo, koga naj Pregelj vse pošlje v italijansko internacijo.
Ta tip je seveda spadal v domobranstvo in je poslal v Šentjerneju, kamor je prvotno prišel beračit, koder je na to vohunil in ljudi pošiljal v internacijo, poveljnik domobranske posadke in samozvani sodnik nad življenjem šentjernejčanov.
Tako nosi ta človek odgovornost za vse, ki so jih domobranci zaklali in pobili. Razen v tem delu na raznih krajih omenjenih: Stanka Zagorca iz Orehovice, Janeza Okičkija iz Vrhpolja, Franca Zagorca s Tolstega vrha, Jožeta Lipaja iz cerovega loga, Jožeta Ambrožiča iz Zg. Mokrega polja, Franca Radovana iz Prapret in Mihe kostrevca iz Briške vasi, padli po njegovi krivdi: janez Kosmač, Tolsti vrh, Jože Kosmač, Gor.Stara vas, Anton Švalj, Kočarija, Jože Hudoklin, vrhpolje, Franc Bobič, Praproče, ciril Drobiž, Čadraže, ki so vsi padli blizugradu Tolsti vrh. Dalje, Stanko Koželj, Zapuže, Janez Kočman, Vrh, Alojz Gorjanc, Tolsti vrh, Neža Kotar, Ban, Janez Kovačič, gomila, Jože Pušava insin, Gomile, Franc Markovič in Tone Hvala, učitelja Alojz Pucelj in Anton Androja, ki so bili s sodelovanjem Preglja umorjeni v Stopičah.
Če upoštevamo, da je italijanski okupator ustrelil izmed prebivalcev Šentjerneja 8 talcev, da je bilo od bombardiranja ubitih 15, da so Nemci ob vdoru postrelili 39 ljudi, potem vidimo, kako strašna usoda je zadela to mirno prebivalstvo pod fašistično domobranskem nasilju.
23.4. so domobranci pri Gor. Lakencih ustrelili Antona Mlakarja, stanujočega v Gor. Polah. Ustrelil ga je v mraku v gozdu domobranec Rupar, z njim pa sta bila v patrol domobranca Franc Kočevar, Ivan Švajger, oba iz domobranske posadke v Tržiču. Ta umor je četa javila Poveljstvu zaščite okraja Novo mesto s štev.605 od 26.4.1944 s pretvezo, da je Mlakar hotel pobegniti in da bi ga sploh ne bili odpeljali, če bi jim ne bil tako zatrdno zatrjeval, da se bo spet vrnil v partizane.
25.4. se je pojavila “Črna roka” v Notranjih goricah in ubila krojača Jožega Tomšiča. Zlikvci so zahtevali, da jim izroči vse cigarete. Odnesli so mu 500 lir denarja in ga s streli na pragu hiše ubili. Na kraju umora so pustili listek s sledečo vsebino:”Smrt komunizmu in njihovim pristašem. Danes je še čas! Kdor ni z name je proti nam! Ali res ne vidite uboge slovenske dežele? Kdo je kriv tega gorja? Smrt komunističnim izdajalcem! Odločite se! – Črna roka”
Res, uboga slovenska dežela, če bi postala plen domobranskega in nemškega terorja.


DOMOBRANCI PRISEGAJO


20.4. JE NUDIL STADION V Ljubljani zanimiv prizor. Tribuna je bila okrašena s slovenskimi in nemškimi zastavami. Ob govorniškem odru so stali bobni, piramide pušk, 2 minometa, 2 strojnici in dva tanka.
Vsi odličniki so bili tam zbrani. Mašo je daroval ljubljanski Škof dr. Gregorij Rožman. Ves prostor je bil napolnjen po domobranskih četah v sinjih uniformah. Z dvignjeno roko je skupinski vodja general Rosener-poznamo ga, podpisan je na odlokih o streljanju talcev- obšel vrste domobrancev, za njim prezident Rupnik, podpolkovnik Krener in drugi častniki. Rosener je pozdravil domobrance s »Heil Kameraden«, odgovorili so mu z »Zdravo«. Nastopili so govorniki, tudi krvnik Rosener je govoril. Povedal je da je 24.9. 1943 izdal povelje za ustanovitev slovenskega domobranstva. Naglasil je, da je njegov ukaz iz majhnih krdel belogardističnih legoinarjev vzrastlo slovensko domobranstvo in nastala je ugledna vojska. S pomočjo Velikonemškega rajha smo vas izvežbali, oblekli in oborožili. Danes ste nastopili za prisego, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaško SS in Policijo borili za svobodno, čisto Evropo, Sprejemam vas v borbeno skupnost svojih vojakov in vas, tovariši iz slovenskega domobranstva, prisrčno pozdravljam.
Vaša prisega,ki ima ozir na vodjo velikega nemškega rajha, bo držala zvestobo, ker kadarkoli bi bili v stiski in nevarnosti vi, se lahko zanesete nanj in na njegove može. Bodite pa mu tudi vi vedno zvesti.
Podpolk. Krener je ponovil nagovor v slovenščini, oglasila se je godba, zaigrala k molitvi in začelo se je odigravati sramotno dejanje, začela se je prisega krvnikov Slovencev, Evrope in človeštva Adolfu Hitlerju.
Tako so prisegli:
»Prisegam pri vsemogočnem bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom Vodje Velike Nemčije, SS četami in Policijo, proti banditom in komunizmu, kakor tudi njihovim zaveznikom, svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi bog pomagaj!«
Hkrati so se vršile podobne dejavnosti po vseh domobranskih postojankah na Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem. Tega dne je bil Hitlerjev rojstni dan.
Človek z naravnim čutom sploh ne bi verjel, da je to po tolikšnih grozotah ki jih je hitlerizem povzročil Slovencem sploh mogoče.
Toda vse zgornje sem posnel iz »Slovenca« z 21.9.1944


NASILJE NARAŠČA


29.4. popoldne so pridrli Nemci in domobranci iz posadke Vel. Lašče v vas Novi Kot nad Žigmaricami v hišo malega kmeta Jurija Mlakarja. Domače ženske so začeli zasramovati, da so kurbe in partizanske svinje. Ko je Mlakarjeva žena odšla molzti kravo je prišel za njo domobranec, naperil vanjo puško, češ da ima skritih v hlevu 6 partizanov. Žena je jokaje prosila naj ji dovoli da še enkrat vidi svoje otroke. To ji je dovolil, a ustrahovali so jo še naprej. Neki nemški vojak je predlagal da naj bi Mlakarjeve ne streljali, ampak zaklali z nožem. Ta predlog ni bil sprejet, odločili so se drugače. Pokradli so nekaj rjuh in blaga za spodnje perilo otrok. Vso družino so zaklenili v kuhinjo, nanosili vanjo in vežo slame, polili vse to z bencinom, zažgali in odšli nekateri proti Podklancu, drugi proti Žigmaricam. Ko so plameni že visoko švigali je nekdo naglo odprl vrata, da so lahko zbežali. Ta je odprl tudi hlev da se je rešila živina. Hiša in hlev pa sta pogorela.
25.4. so prijeli domobranci 54 letnega Ignaca Jugliča, kmeta iz Dol. Jesenic pri Št. Rupertu, ko se je vračal iz svojega vinograda v Mlakovcu. Odpeljali so ga na Lepi Bod in ga tam ustrelili. V istih dneh so ob zidu tržiškega pokopališča ustrelili Ignaca Strmoleta.
V Velikih Laščah so ponoči domobranci vdrli v spalnico žene post. Načelnika Selevška. Žena z dvema deklicama se je preplašena dvignila. Divjak je dvignil mitraljez.
»Kje imaš moža!?« Mož je namreč v partizanih.
»Kaj vprašujete saj veste bolje od mene, kje je.«
Divjak zakriči nad otroki:
»Vstanite! Ven!«
Komaj sta deklici stekli ven iz sobe je zareglal mitraljez. »Otroci pomagajte!« je bil zadnji krik nesrečne žene. In otroka sta drugi dan pripovedovala vsem, kako so domobranci ustrelili mamico in kaj so bile njene zadnje besede.
Zjutraj je prispela nemška patrola.
» Ali vidita kaj so naredili partizani z vajino mamico?« vpraša posmehljivo vodja patrole.
27.4. so domobranci odpeljali iz vasi Celevec v okraju Šmarjeta 8 ljudi, med njimi Franca in Miho Mesojednika, Stanka Jermana, Slavka Viranta in Ano Obstetar.
29.4. so domobranci na Verdu pri Vrhniki z brzostrelko ustrelili skozi okno Jero Cankarjevo, spečo v postelji. Dobila je 28 strelov v trebuh. Isto noč so metali bombe skozi okna hiš Marješec, Japel, Turk, Šuštaršič in hoteli pobiti tudi te. Pri Ciglarju so na vežna vrata obesili bombo da bi eksplodirala v trenutku ko bi se odprla vrata. Po hišah so bile narisane črne roke in raztreseni listki s pozivom »Črne roke« da se naj partizanske rodbine presele v gozd.
»172. Ali imajo ljudje dolžnost skrbeti za partizanske družine? Dolžnost skrbeti zanje imajo predvsem njih očetje in svojci, ki so jih zločinsko zapustili in pahnili v nesrečo.« (»200?)
Zato tak poziv »Črne roke« Zato tudi ne skrbi zanje, ne dajo jim živilskih kart s svojih postojank, pobijajo jih, mučijo, onečaščujejo, odganjajo v nemško sužnost in požigajo njih domove.
30.4. se je pojavila »črna roka« tudi v Čatežu in okraju Sv. Križ. Ko so vdrli Nemci in domobranci v okraj Trebelno, so ujeli Franca Pekolja iz vasi Grozje. Med domobranci je bil tudi novomeški advokat, sedaj domobranski oficir DEMETRIJ WEBLE.
30.4. so ujeli domobranci Rudolfa Kirerja, vojaka na bolezenskem dopustu. Našli so ga doma in ga na mestu ubili. Enako so storili s prebivalcem Ladom Žnideršičem iz Radulje.
Tega dne so ubili kmeta Franca Bartola iz Zagorice pri Karteljevem. Antona Progarja in Antona Pirnarja iz Št. Jurja, Miho Klemenčiča iz Golobinjeka in Alojza Fira iz Jablane. Slednji je bil belogardist pod zaščito v Novem Mestu in se je ob priliki vdora domobrancev v Mirno Peč javil doma. Ko se je vračal v svojo edinico ga je ubil znani domobranec Kajžer.
Na cesti pod Sv. Ano pred Mirno Pečjo je moral gori omenjeni Bartol zlikovca s svojim vozom odpeljati do tja in gledati kako so Progarju lomili roke in noge in ga nato ustrelili. Ko je bil mrtev so utrelili še Bartola. Umore so izvršili domobranci – domačini iz Mirne Peči: » MAUC iz Čemš, ANTON METIJEVC z Malega Vrha in ALOJZ KAJŽER iz Biške vasi.
V vasi Sv. Gregor pri Ribnici so domobranci istega dne iskali Franca Perovška, ki jim je bil znan kot sodelavec OF, a se jim je skril. Ko pa je popoldne šel v cerkev so ga tam ujeli, ga peljali pod vas Gašpinovo na poti v Vel. Lašče in ga tam ustrelili. 1.5. je bil pogreb, krste pa niso dovolili odpreti.
Morilci so iz posadke Vel. Lašče, med njimi : » JOŽE in ALOJZ PETRIČ ter RUDOLF ADAMIČ iz vasi Hudi Konec, VINKO LEVSTEK in IVAN ZGONC iz vasi Junče, FRANC ZABUKOVEC – domobranski narednik iz vasi Krnče. Iskali so tudi Perovškovo sestro Angelo, ki pa je pobegnila, a so zagrozili, da bodo vse požgali, če se do 2.5. ne bo javila v Vel. Laščah.


DOMOBRANSKE ZADEVE


Ustavimo se malo pri ropih in tatvinah.
Videli smo, da domobranci žrtve vedno oropajo, da oplenijo vse hiše in kar z vozovi odvažajo nakradeni plen. Ali je to samovolja?
Naša vojska je zaplenila pri osvojitvi Tožišča razne dokumente. Tako je komandant »Poveljstva skupine Rupnik SD« stotnik VUK RUPNIK dne 24.11. 1943 v Novem Mestu naročil da se naj zapleni in pripelje v skladišče preja in volna, last Jožeta Povha v Povhovi tovarni, ker je obveščen, da je to blago tam.
Komandna četa iste skupine poroča poveljstvu 26.11. 1943, da je bilo zaplenjeno pri g. Petrič pri zagrebški cesti v Novem Mestu sedlo, na Šukljetovi cesti pri Lidiji Kovačičevi 2 plahti, 4 srajce, 1 spodnje hlače in 2 čutari, pri Brezovarju Matiji gornje usnje za dva para čevljev.
Dalje pravi isto poročilo, da je bilo v bolnici zaplenjenih 10.330 lir, last ubitega starešine okrajnega sodišča Antona Šavlja.
23.11. 1943 vprašuje VUK RUPNIK komandno četo ali je »vzela na posodo« ali zaplenila šivalni stroj Vere Ribarjeve.
9.12. poroča komandna četa s štev. 122, da je zaplenila pri Okrogliču na Sedlovi cesti brzopralnik, 2 kolesi in da zapisnika niso naredili, ker * ni bilo nikogar doma! Pri vinku Savniku je bil zaplenjen nahrbtnik, ovijača in 4 žepne svetilke s pripombo . » Ima dva sinova v partizanih«.
V Šmihelu pri Vidicu je bilo zaplenjeno 50 m blaga za spodnje hlače.
Ista četa javlja s štev. 141. Da je pri Okrogliču na Sedlovi cesti 11.12.1943 zaplenila 4 pisalne stroje, ki so sedaj v pisarni »O«. Prosi za dovoljenje za rekvizicijo 30 koles in dodaja : » sodni uradnik Grimšič v Vrhovčevi ulici ima prekomerne zaloge masti.«
29.4. je posadka v Mirni Peči prodajala, kot pravi zapisnik, živila, otroško perilo, toaletne potrebščine, nogavice, obleke, otroške čevlje,žensko perilo,usnje,sukanec,naramnice,olje, kozarce, rozine itd.
3.5. v Mokronogu pri komunistu Jeriču zaplenjeno motorno kolo naj se dodeli četi v Tržišču. Akt št. 671.
To so uradni domobranski dokumenti. Rop in tatvina sta torej po aktih in izjavah domobrancev, popolnoma domobranska zadeva.


ŠE HUJŠI POSTOPEK S CIVILNIM PREBIVALSTVOM


V Dol. Logatcu je imel izdajalec in nemški plačanec Rupnik govor, s katerim je napovedal še hujši postopek s civilnim prebivalstvom, ki simpatizira z OF.
Ob priliki prihoda domobrancev v mirensko dolino so pri Bulcu in Kolencu v Mirni vse izropali. Blago so pa nato kar  po drugih hišah prodajali. Saj je to uradna domobranska zadeva.
Posadka v Vel. Laščah, ki je znana po svoji posebni krvoločnosti je v prvih dneh Maja, skladno z navodilom prezidenta Rupnika, nadalje ustrahovala mirno prebivalstvo. Patrola 10 mož je vdrla proti Vel. Slevnici in Dvorski vasi. Na najvišji točki pri Slemenovih se je ustavila in z mitraljezom obstreljevala prebivalce. Obupni klici na pomoč so priklicali našo edinico, ki je lopove pregnala. Vendar pa je bila ubita ena ženska iz dvorske vasi, 2 ženski in en otrok pa ranjeni. Iz Petrušne vasi so odpeljali Karolino Hribar in Pavlino Vencelj, slednja je prednica Marijine družbe. V Logatcu so zaprli 15 oseb, ki so jih osumili simpatiziranja z OF, v Borovnici so konec Aprila prisilno mobilizirali 64 fantov.
V Kočevju so zaprli: Olgo Heglarjevo, Nikolaja Tršiča, družino Kajfežovo, Ivo Ličevo, Pepco Plesnarjevo, Miloško Lovšinovo in jih s kolono odpeljali v Ljubljano.
Domobranci iz Horjula, Begunj in Št. Jošta so ubili v vrhniški okolici Franca Hornika in ga prej do nezavesti pretepli. Na Vrzdencu pri Horjulu so s 112 streli usmrtili mater nekega partizana, ranili njeno sestro in jo pretepli. Bivši komandant bele garde na Vrhniki je ob priliki mobilizacije obstrelil 2 fanta ki nista hotela takoj sprejeti orožja. Trgovca Mavreta so domobranci aretirali in ga 14 dni dnevno do nezavesti pretepali. Ljudje poznajo glavne teroriste. KARLA HRENA, MATEVŽA SMREKARJA, OGRINA in druge.
Poznajo tudi tiste ki so odgovorni za zločine okoli Horjula. To so komandant postojanke PREGELJ, ANDREJ DOLINAR iz Ljubljane, FRANC PEČOVNIK z Lesnega brda, FRANC PREBIL  iz Zaklanca, TOMAŽ ŠUŠTERŠIČ iz Horjula, JOŽE SIBAV iz Horjula, KAREL LUKAN iz Ljubogojne, VALENTIN LAVRIŠA iz Horjula in PETROVČEV TINE iz Zaklanca.
Včasih postajajo zverstva vodstvu neprijetna. Kajti domobranci ne koljejo ljudi samo v gozdovih in na skrivaj, ampak tudi javno. Tako so 2.5. prišli domobranci IVAN PEČNIK,FRANC LAHNE,MATIJA KUHAR, vsi iz 51.čete do Tržišča. Srečali so jih civilisti ki so čakali na avto proti Novemu Mestu. Pečnik je opazil med njimi Franca Žvegliča, se zakadil vanj in ga hotel na mestu ustreliti, kar pa je le preprečila njegova žena. Potem je zahteval da mora Žveglič nazaj v Tržišče. Ta je odvrnil, da od tam šele prihaja in da je namenjen v Novo Mesto. Nato je Pečnik oddal nanj 2 strela in Žveglič se je mrtev zgrudil. Četa je to javila »Poveljstvu zaščite Novo Mesto« z dopisom z 4.5.1944 štev. 672 s pripombo, da je bil ubit protikomunist in da ni bil nevaren. To dokazuje da se ne bore zgolj proti »komunistom«, ampak proti slovenskemu prebivalstvu sploh.
2.5. je domobranska patrola 44 mož pod vodstvom višjega narednika iz Tržišča aretirala v Bistrici Marijo Milavec, ženo železničarja, ker je njen mož v partizanih. Tam ima svojega brata tudi kmečki fant Stanko Avsec, zato so odpeljali tudi njega. To je sporočila četa v Tržišču svojemu poveljstvu 2.5.1944 s štev. 654. Za dejanja moža ali brata mora trpeti žena ali brat.


SE NADALJUJE,....



4 komentarji:

  1. Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.

    OdgovoriIzbriši
  2. In s čigavo vojsko in njihovimi topovi so partizani sodelovali pri napadu na grad Turjak in na Grčarice?

    OdgovoriIzbriši
  3. Še vedno ni odgovora.
    Z italijansko vojsko! Zato ob kapitulaciji Italije 8.sept.1943 in ob umiku italijanske vojske niso partizani prijeli niti enega vojnega zločinca, ki bi bil kriv za streljanje talcev in požiganje slovenskih vasi.
    Sodelovanje KPS in partizanov z Italijani je imelo zelo velike razsežnosti vso dobo italijanske okupacije. Sodelovanje (kolaboracija!) je bilo zelo, zelo uspešno. Tudi kasneje, še leta in leta. Kar pozorno prebirajte povojne časopise v vsem, kar ima zvezo z Italijo. Radio Ljubljana je vrtel zelo veliko italijanske zabavne glasbe.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ko so Italijani kapitulirali, so prestopili na stran zaveznikov. Zaveznikov pa ne streljaš, kejne?

    Nejo, ti moraš biti eno nedonošeno desno prezde.

    OdgovoriIzbriši