nedelja, 29. oktober 2017



Objavljamo prepis uvoda iz knjige Štefanije Ravnikar Podbevšek z naslovom Sv. Urh, kjer so domobranci imeli postojanko in v njej zverinsko mučili in ubijali Slovence, ki so se borili proti okupatorju in niso hoteli sodelovati z domobranci. Ob branju je lepo razvidno kako je cerkev delovala proti slovenskemu narodu.

Ob tej priložnosti vas vabimo na  komemoracijo, ki se je bomo udeležili predstavniki Socialistične partije Slovenije.

Komemoracija v spomin na žrtve fašističnega in belogardističnega nasilja, Urh, Ljubljana
1.11.2017
Komemoracija v spomin na žrtve fašističnega in belogardističnega nasilja bo v sredo, 1. novembra 2017, ob 10. uri pri spomeniku na Urhu.
Organizator: ZB NOB Ljubljana Moste-Polje

SF/SN

/

Štefanija Ravnikar Podbevšek – Sv. Urh

Uvod

Kot avtorica kronike o dogodkih na Sv. Urhu med NOV želim povedati nekaj besed o tem, kdaj in zakaj sem se odločila, da bom napisala vse, kar bo le mogoče zvedeti o domobranskem morišču na Sv. Urhu. Hkrati želim opisati težave, ki so me ovirale in mi preprečevale, da bi bila kronika popolnejša in določnejša, zlasti glede števila žrtev, ki so za vselej izginile na Sv. Urhu in v okoliških gozdovih.
Takoj v začetku pa bi rada pojasnila razmere, v kakršnih sem živela kot učiteljica na sedemrazredni osnovni šoli v Sostrem v občini Dobrunje, kamor spada tudi Sv. Urh, nizek grič nad vasjo Dobrunje s podružnično cerkvijo, pokopališčem, z mežnarijo z gospodarskimi poslopji, s sadovnjakom in z nekaj ari obdelovalne zemlje.
Na sostrski šoli sem službovala od leta 1932. Ker v občini ni bilo stanovanj za učiteljstvo, sem se vsak dan vozila iz Ljubljane na službeno mesto. Duhovščina iz bližnjega šentlenarškega župnišča je na šoli poučevala verouk. Poleg tega so nekateri veroučitelji – med njimi zlasti kaplan Filip Žakelj, verski fanatik, kakršnega ni bilo težko najti celo v mračnem srednjem veku – skrivaj nadzorovali politično življenje in mišljenje učiteljstva in o tem obveščali šolske nadzornike. Učiteljstvo in šolski nadzorniki so se menjavali, kot so se menjavale politične stranke v vladi stare Jugoslavije (Kraljevina Jugoslavija).
Z duhovščino, učiteljstvom in s šolskimi nadzorniki smo razpravljali o raznih problemih, tudi o političnih. Vendar med nami ni bilo nikogar, ki bi bil kdove kako politično razgledan in bi mu to področje udejstvovanja kaj dosti pomenilo. Pri starejših učiteljih sem opazila, da jim že preseda stalno premeščanje z enega službenega mesta na drugo zato, ker so pri volitvah glasovali za stranko, ki je nastopila z naprednejšim ali celo revolucionarnim programom, ženske pa tako nismo imele volilne pravice in smo moškim lahko le prigovarjale, kako se je treba odločiti.
Nastop fašizma v Italiji in nacizma v Nemčiji je vnesel tudi v politične pogovore na sostrški šoli več zanimanja. O tem, da je treba prisluhniti navodilom KP (Komunistične partije), ki je edina opozarjala na nevarnost in nujnost obrambe pred fašizmom, so govorili posamezniki le med štirimi očmi, nikoli pa pred celotnim učiteljskim zborom ali celo pred duhovščino.
Ko je junija 1940 Francija kapitulirala pred Hitlerjem in je nad Napoleonovim grobom v Parizu zaplapolal kljukasti križ, nam je tedanji pedagoški »diktator« za vzhodno ljubljansko okolico, nadzornik Fran Erjavec, nazorno razložil, kaj nas čaka v bližnji prihodnosti. Po sklepni šolski konferenci je dejal: »Če nas dobe v roke Nemci, bodo vse šole zaprli, nas pa poslali v »Arbeiterkompanie No...« Imeli ne bomo ne orožja ne svinčnika ne papirja. Na moje vprašanje »Kaj pa Rusi?« je vzrojil in zarjul, kot je imel navado: »Kaj ti prekleti mongolski barbari?! Ti sploh nimajo vojske, le divjo čredo!«
Tudi šentlenarški župnik Franc Verce, ni hotel nič slišati o Rusiji. Z njim sem lahko dokaj prosto o marsičem razpravljala. Pred Hitlerjevim napadom na našo deželo je menil, da je za Jugoslavijo nujno nasloniti se na Italijo in Nemčijo.  Ko sem ga vprašala: »Kaj pa na Rusijo?« je umolknil in se odslej izogibal podobnim pogovorom z menoj.
Kaplan Žakelj, ki je služboval v šentlenarški fari  od julij 1935 do avgusta 1939, je izkoriščal cerkev in verska čustva faranov za boj proti »brezbožnemu komunizmu«. Niti pri šolskih mašah se ni mogel vzdržati divjih napadov proti vsem, ki se niso strinjali z njegovo miselnostjo.  Papeževe in škofove okrožnice proti komunizmu je na prižnici prebiral in razlagal s tako zagrizeno vnemo, da je samega sebe pritiral v ekstazo in se spozabljal v besedi in glasu. Rjovel je na prižnici, kot bi ga živega devali iz kože – tako so o njem govorili farani – in to celo takrat, kadar je pridigal šolarjem. Otroci so ob njegovem glasu – vsebine tako niso razumeli – bledeli in trepetali.
Zgodilo se je celo, da je med njegovo pridigo pri šolski maši zdrsnila slabo pritrjena deščica iznad bližnjega oltarja, na katero so pregoreče tercialke naložile cvetlične lončke, tako močno je zaradi kaplanovega rjovenja in otepanja z rokami, oblečenimi v široke rokave duhovniške obleke, valoval zrak po cerkvi. Eden teh lončkov je padel šolarčku iz prvega razreda, ki je stal pod oltarjem, na glavo in mu zasekal globoko rano. Tisto nedeljo sem imela obvezno nadzorstvo otrok pri šolski maši. Pograbila sem otroka in odhitela z njim v župnjišče. Še preden sva dospela do cerkvenih vrat, je bil otrok ves oblit s krvjo. Kapljala mu je po nedeljski obleki na tla, da se je poznala krvava sled vse do župnjišča. Med izmivanjem in obvezovanjem rane je pristopil k nama župnik Franc Verce in vprašal, kaj se je zgodilo. Čeprav se je že večkrat jezil zaradi kaplanovega fanatizma, je nesrečo naprtil tercijalkam, češ da že ne vedo, kam bi še prislonile kak nepotreben cvetlični okras, in s krepko pripombo označil »stare device«.
Z enakim fanatizmom kot je pridigal v cerkvi, je kaplan Žakelj poučeval v šoli verouk. Tudi najmlajšim je grozil s peklenskim ognjem in jim z glasom, ki je sam po sebi vzbujal grozo, našteval tako pošastne kazni za greh, da otroci še dolgo po njegovi učni uri niso bili dovzetni za pouk. Uporabljal je nedopustne telesne kazni: s pestjo, v kateri je tiščal železen ključ, je neposlušnim delil »hruške«, se pravi, da je otroka s tako silo treščil po glavi, da se mu je pri priči pocedila kri.
Razumljivo, da so se šolarji bali takega veroučitelja in že od daleč trepetali pred njim. Na poti iz šole domov so se mu tisti, ki bi morali mimo cerkve in župnišča, na daleč izognili. Kaplan Žakelj je imel navado, da je pri branju brevirja tekal okoli cerkve, ogrnjen v dolgo črno pelerino, ki je plapolala okoli njega kot krila velikanskega ptiča.
Divja protikomunistična propaganda v cerkvi in izven nje pa ni bila najpomembnejše opravilo kaplana Žaklja. Njegovo »veliko« delo, ki ga je med službovanjem v šentlenarški fari opravil med svojimi najbolj zvestimi privrženci, je bila ustanovitev in utrditev Katoliške akcije. Slovenska duhovščina je v svojem tisku in v živi besedi ugotavljala, da dotedanja verska in katoliška prosvetna društva niso več zadostna za obrambo katolištva na Slovenskem. Zato je potrebna Katoliška akcija, v kateri se poleg duhovnikov lahko udejstvujejo tudi laiki in prispevajo svoj delež k pokristanjenju razkristanjenega sveta.
Kaplan Žakelj je vzgojil sicer majhen, toda strahotno zagrizen in sfanatiziran kader »apostolov« Katoliške akcije in dosegel, da je bila ta organizacija v šentlenarški fari, h kateri je spadal Sv. Urh, med najaktivnejšimi v Sloveniji. Takoj za njo je bila Katoliška akcija v poljski fari. Načelo, da pomeni »katoliška akcija« vsako organizirano dejavnost katoličanov, so voditelji in pripadniki katoliške akcije prenesli povsem na politično področje.
Vendar je bila vsa zagrizena versko-politična propaganda duhovščine in članov Katoliške akcije v dobrunjski in sosednji poljski občini, spričo razgibane in neprekinjene dejavnosti ilegalnih, pollegalnih in nelegalnih oblik partijskega dela z osnovnimi množicami, brez večjega vpliva. Niti verno učiteljstvo – povečini so bile tovarišice – se ni dosti vključevalo v klerikalne organizacije. Zaradi posledic, ki bi ga doletele v primeru javnega delovanja v društvih, v katerih je prevladoval vpliv članov KP, se je učiteljstvo udejstvovalo največ v svoji stanovski organizaciji JUU (Jugoslovansko učiteljsko združenje), v kateri je razpravljajo predvsem o pedagoških in stanovskih problemih. In tudi v to organizacijo so posamezniki že začeli vnašati navodila KP.
Do okupacije aprila 1941 sem bila tajnica odbora JUU za ljubljansko okolico – vzhodni del. Že zadnje dni maja in v začetku julija 1941 sem se udeležila sestankov naprednih učiteljev in učiteljic, na katerih nam je urednik Učiteljskega tovariša Vekoslav Mlekuž po nalogu učiteljskega matičnega odbora OF posredoval navodila za delo na šolah in me pomenoval za poverjenico na šoli v Sostrem. Prispevke za OF je na šoli zbiral učitelj Karel Črnač. Obvestil me je, da se je odzvalo vse učiteljstvo. Z učiteljem Leopoldom Bohincem, ki so ga septembra 1942 aretirali, oktobra pa odpeljali v taborišče Renicci, sva zbirala opremo za ljudi, ki so med prvimi odhajali v partizanske enote in se pred odhodom več dni zadrževali pri njem. Poglavitna naloga te trojke je bila približati OF in njene cilje učiteljstvu, staršem otrok in prebivalstvu.
Prvo praznovanje Prešernovega kulturnega praznika – opisano v tem tekstu – je bilo med najbolj uspešnimi akcijami OF. Ljudje so spoznali, da jim ne more nihče do živega, če so enotni in ni izdajalcev med njimi. Toda že prve mesece po praznovanju Prešernovega dne, spomladi 1942, je bilo čutiti, da se nasprotniki osvobodilnega gibanja pripravljajo, da bi ga zatrli. Duhovniki in privrženci reakcije so tajili, da bi kaj snovali proti OF in partizanom, in zavračali očitke.
V prvi polovici maja 1942 sem zvedela od članov NZ, da je poljski podžupan Feliks Pogačnik pripeljal k Jakoševim pod Sv. Urh v sodu za gnojnico večje količine orožja. Kaplana Mirka Gandeta, Žakljevega naslednika, sem vprašala, komu je to orožje namenjeno. Ogorčen me je zavrnil, naj nikar ne verjamem izmišjenim govoricam. Vendar so bile resnične, saj jih je kasneje javno potrdil celo poljski župnik Janez Kete v svojem članku v Slovencu (30. Januarja 1944).
Ker sem imela med italijansko okupacijo delj časa stalno dovolilnico za prehod skozi blok – priskrbel mi jo je aktivist OF profesor Stane Melihar v Ljubljani – sem lahko prihajala v vasi dobrunjske občine tudi takrat, kadar ni bilo pouka na šoli, in sem pod pretvezo, da kupujem živež, ki ga je med vojno primanjkovala, poizvedovala za novicami. Na dobrunjsko nedeljo, 17. Maja 1942, je izginilo iz nekaterih vasi dobrunjske občine nekaj aktivnih članov KA, med njimi mežnarjev sin s Sv. Urha Polde Selan, Joško Jakoš, doma na Tarnavi pod Sv. Urhom, Ivan Korošec iz Bizovika, Lojze Dežman iz Spodnje Hrušice, Ivan Cankar iz Zadvora in še nekateri. Slišala sem, da so člani NZ pozvali partizane, naj pridejo in polove nasprotnike OF, ki kujejo zaroto proti njim. Prihod partizanov so spravljali v zvezo z zbiranjem orožja na Tarnavi pri Jakoševih. Vendar ljudje, ki so o tem govorili, niso vedeli, ne koliko ljudi so partizani polovili ne koliko jih je pobegnilo.
Partizanski poseg v vrste nasprotnikov OF si je tedaj tolmačil vsak po svoje. Šele po osvoboditvi so partizani tedanje II. grupe odredov s komandantom drugega bataljona Francem Mazovcem – Ristom, ki je prišel 17. Maja 1942 s svojimi borci na Sv. Urh in v Dobrunje, pojasnili dogodek, kot je opisan na kasnejših straneh te kronike.
V zgodnjih jutranjih urah 31. avgusta 1942 me je na bloku pod Bizovikom dohitela dolga kolona utrujenih italijanskih vojakov. Preplašeni so pogledovali na levi breg Ljubljanice, kjer se je iz vevške papirnice valil gost, črn dim. Dve noči poprej so partizani ob pomoči aktivistov OF zažgali njene objekte. Vsi smo vedeli, da tovarna dela za okupatorja, malo pa jih je vedelo za navodila glavnega štaba POS, da je treba s takimi in podobnimi akcijami zrahljati okupatorjev pritisk na Kočevski Rog, kjer je partizanskim enotam, njihovemu vodstvo IO OF grozilo uničenje.
Vojake je težilo avtomatsko orožje in stežka so vlekli noge za seboj. Pri Marinku, kjer se z Litijske ceste odcepi stranska pot proti Dobrunjam, so morali v strelce. Razpotegnili so se proti severu do desnega brega Ljubljanice, proti jugu pa do vrha Sv. Urha. Izkoristila sem priložnost in odhitela pred vojaki v Zadvor, da sem lahko obvestila ljudi, za katere sem vedela, da so naklonjeni OF, v kakšni nevarnosti so. Po hišah so poskrili, kar je bilo sumljivega, a moški, ki so bili še doma, se niso umaknili ali pravočasno zbežali. Nihče se ni zavedal, kaj mu grozi. Niti skupina partizanov, ki je prišla h gostilničarki Mariji Penko v bližini šentlenarške cerkve, se ni precej zganila. Šele ko so nekateri skočili na cesto in zagledali prihajajočo kolono italijanskega vojaštva, so odhiteli na varno.
Možje in fantje, ki niso zbežali ali se poskrili, so obžalovali, da so pričakali okupatorja doma. Do večera je vojaštvo segnalo 146 moških na Glastovčev vrt v Zadvoru in jih proti večeru prepeljalo v Ljubljano, nato pa naprej v koncentracijska taborišča. Istega dne je okupator divjal po vaseh poljske občine, iz katerih je odgnal v internacijo okoli 700 ljudi.
Ko prebiram svoje zapiske iz let NOV, nanašajoče se na dogodke v vaseh dobrunjske občine, vidim, koliko vrzeli in nepopolnih strani je med njimi. Pa tudi dosti naivnega tolmačenja dogodkov, ki niso samo mene vrgli iz tira zaradi strahotne vsebine, kakršne do tistih dni nismo poznali.
Takšne so bile tudi moje beležke o zločinih okupatorja in domačih izdajalcev. Gorje in ogorčenje, ki je kipelo v ljudeh, je prepojilo vsebino zapiskov, a vse prešibek je bil vpogled v ozadje dogodkov, ki so ga čas in ljudje pripravljali dolga desetletja.
V začetku oktobra 1942 so me presenetili na bloku pod Bizovikom prav mladi fantje v nenavadnih uniformah: preko ponošene civilne obleke, prepasane z vojaškim pasom, so nosili dolge puške, na glavi pa imele črne baretkez bleščečimi znamenji. Iz njihovega obnašanja ni bilo razvidno, da bi imeli kakšen določen opravek na bloku. Brez reda so hodili sem in tja med italijanskimi vojaki in fašisti in si z nerodnimi kretnjami popravljali predolge puške na ramah. Pri srečanjih z domačini, ki so se na bloku mudili zaradi pregledovanja prehodnih dovolilnic, so se eni obnašali predrzno in izzivalno, drugi pa so v zadregi povešali pogled.
To so bili prvi belogardisti iz vasi dobrunjske občine, ki so se udinjali okupatorju kot člani vaške straže v Bizoviku in Dobrunjah. Med nimi sem spoznala Avgusta Jakoša, enega izmed mladih Jakoševih sinov s Tarnave pod Sv. Urhom. Ko me je zagledal je skušal zakriti svojo nebogljenost in pokazati, da je odrasel in da ve, kako se mora vesti vojak. Ker ga je ovirala ogromna puška na rami, je s težavo privlekel iz žepa zmečkano cigareto in v zadregi gledal okoli sebe, kdo bi mu jo prižgal. Bil je pomilovanja vreden, ko je – majhen in bled, v čudni nevojaški uniformi – stopil k gizdavo oblečenemu italijanskemu oficirju, ga pocukal za rokav in mu s kretnjami dopovedal, kaj bi rad. Oficir se mu je prizanesljivo nasmehnil in se sklonil k njemu, da je ob svoji tleči cigareti prižgal njegovo.
Tudi pred stavbo dobrunjske občine je stala gruča belogardistov, ki so brez navzočnosti okupatorjevih vojakov ustavljali ljudi in vpili na njimi. Še preden sem dospela do njih, je prihitela k meni občinska uslužbenka in mi v naglici nasvetovala, naj bom vljudna do njih, ker so med njimi tudi tisti, ki so pred dnevi sodelovali pri umoru prvih žrtev v Bizoviku in Dobrunjah.
Po ustanovitvi vaške straže v Bizoviku in Dobrunjah konec septembra in v začetku oktobra 1942 so se začeli vračati iz Dolenjske sinovi iz tistih belogardistom naklonjenih hiš, ki so 17. Maja 1942 zbežali pred partizani iz urhovskih gozdov. Nihče ni vedel, kje so bili in kaj so počeli, vsak pa je takoj opazil, kako zelo so se spremenili. Celo tistih, ki so bili znani kot mirni in »bogaboječi«,  ni bilo več mogoče spoznati, tako divji in okrutni so postali.
Med najbolj divjimi so bili prvi komandant belogardistične vaške straže v Bizoviku Gabrijel Capuder in njegova pomočnika Marjan Lovrič in Ivan Habič. Capuder, ki so ga pajdaši in tudi domačini nazivali Capo, in Lavrič sta bila iz Ljubljane, Habič je bil z Bizovika. Ivana Habiča se je zaradi njegovega sadizma kmalu prijel vzdevek »bizoviški vrag«.
Konec oktobra 1942 se je vrnil iz Dolenjske Lojze Dežman iz Spodnje Hrušice. Tudi o njem ni nihče vedel, kje je bil in zakaj. Občinski uslužbenki Poldki Fritz, doma iz iste vasi, je zaupal, da je bil v Gorjancih v »štajerskem bataljonu«, ki se je izdajal za partizansko enoto.  Pravil ji je, da so nosili partizanske uniforme, vodili partizane za nos in imenitno živeli na njihov račun.
Tako je pravil tudi meni, ko me je dne 11. Desembra 1942 pozval k sebi v belogardistično postojanko pod Sv. Urh, katere komandant je bil. Čeprav ni vedel o meni nič določenega, je vpil nad menoj, da ve vse in da bo poklical iz internacije učitelja Leopolda Bohinca in naju skupaj zaslišal. Kako je potekalo to zaslišanje, navajem na drugem mestu.
Ob božiču 1942 se je vrnil iz Dolenjske Polde Selan s Sv. Urha, s katerim je Lojze Dežman »partizanil« v Gorjancih v lažnem Štajerskem bataljonu. O njem so govorili belogardisti, ki so ga poznali: »Ta se je že napil slovenske krvi!«
Zaradi posledic italijanske ofenzive, imenovane Roška, je belogardistom zrasel pogum, da so še huje divjali. Februarja 1943 mi je Pepca Moškrič povedala, da so ji fašisti in belogardisti na Polici ubili moža, delavskega pesnika in borca za pravice delovnega ljudstva Jožeta Moškriča iz Zadvora, skupaj s terencem Francem Habičem iz Podlipoglava, in mi opisala pogovor s poliškim župnikom Jankom Dolencem, ki je prisostvoval mučenju in umoru obeh žrtev.
Meseca februarja sem že začela srečevati na poti proti Ljubljani prve internirance, ki so se bolni in izrčpani vračali iz italijanskih taborišč. Tudi aktivistka OF Marija Marolt iz Dobrunj se je vrnila z Raba in opisala grozote tamkajšnjega taborišča. Takoj po vrnitvi je začela iskati vezo s partizanom Francem Mojškrcem iz Bizovika. Njegov sovaščan, belogardist Lojze Ferkolj ji je povedal, da v bližnjih hribih ni partizanov, ker daleč naokrog ni kvadratnega metra gozda, ki ga oni ne bi preiskali.
Pri tem raziskovanju so belogardisti odkrili grobove petih četnikov in njihovih sodelavcev, ki so jih partizani II. grupe odredov 17. Maja 1942 polovili na Sv. Urhu in po zaslišanju likvidirali. Dne 20. maja 1943 so v dolgem sprevodu vozili njihove krste po poti mimo šolske stavbe nazaj na Sv. Urh in v Bizovik. Še isti teden so zaradi izdaje odkrili belogardisti skrivališče terenca Rudolfa Muzge in ga v bizoviški postojanki dva dni tako strahotno mučili, da je klonil. Telesno in duševno strtega so nato vodili mimo šolske stavbe v šentlenarško cerkev , kjer se je spovedal in prejel zadnjo popotnico. Po tej ceremoniji, ki so jo belogardisti uporabljali, da so pred smrtjo še kaj izvedeli od svojih žrtev, so Muzgo odgnali skozi Sadinjo vas mimo njegovega zadnjega skrivališča v Podlipoglav in ga ustrelili.
V začetku aprila 1943 je Dežman organiziral v dobrunjski občini še četrto postojanko vaške straže. Iz hiše delavca vevške papirnice Janeza Gregoriča, ki je moral po požigu papirnice v internacijo, so belogardisti pognali njegovo ženo in otroka in jo v nekaj dneh spremenili v utrjeno postojanko. Iz te postojanke nedaleč od šolske stavbe, je Dežman vodil Belogardiste, kamor sta jih gnala pohlep in bojaželjnost.
Dne 15. aprila 1943 je hitel s pajdaši proti kašeljskim hribom in se še isti dan vrnil v svojo novo postojanko. Zvedela sem, da je hitel na pomoč poljskim belogardistom, ki jim je izdajalec pokazal partizanski bunker v Mrzli dolini. V njem so se štirje partizani domačini več ur bojevali z napadalci. Zadnji naboj so prihranili zase.
Dejavnost bele garde se je tiste dni stopnjevala iz dneva v dan. Čeprav je imel italijanski okupator svoje pomagače na »kratki verigi«, so se dogajale stvari, nad katerimi so se zgražali celo belogardistom naklonjeni ljudje. Tudi italijansko vojaštvo je kdaj pa kdaj obsodilo njihovo divjaštvo. Kadar so vaščani videli, da prihajajo belogardisti skupa z vojaštvom, se jih niso toliko bali kot tedaj, če so bili sami ali v družbi s fašisti. Ti so odobravali tudi najhujše zločine svojih hlapcev. Zgodilo se je, da je podivjani belogardist Anton Jakoš iz Bizovika ustrelil v Sostrem na hišnem pragu domačega sina Franca Juvana, ker ni hotel v belo gardo. Fašisti so na videz obsojali belogardistovo dejanje in priredili njegovi žrtvi svečan pogreb, toda morilca niso prijeli in je lahko nemoteno nadaljeval svoj zločinski posel.
V kraje svojega šolskega okoliša sem prihajala tudi ob praznikih in med počitnicami. Pod raznimi pretvezami sem se skušala približati tudi nasprotnikom osvobodilnega gibanja in partizanstva, da bi od njih zvedela za potek dogodka, o katerem so ljudje govorili. Med njimi so bili preprosti, verni ljudje, ki so mislili, da se bore za vero in narod. Dogodki so jih razočarali in zbegali, da so začeli dvomiti. Zagrizenci pa niso popustili. V njih je bilo toliko sovraštva do partizanov in svojcev, zlasti do tistih, ki so jih imeli na sumu, da so člani partije, da niso le odobravali zločinov, ampak so bili pripravljeni tudi sodelovati v njih.
V šolskih dneh sem uporabljala za zapiske zvezke šolarjev, ki sem jih prenašala skozi blok, da sem jih doma pregledovala. Največkrat sem si datume in imena zapisala na pivnik v zvezku. Tega niso pogledali ne fašisti ne belogardisti. Že tedaj, ko Sv. Urh še ni postal množično morišče, so me prevzemale misli, da bo treba nekoč o vsem tem spregovoriti.
Do konca šolskega leta l. 1942 / 43 me je belogardistični komandant Lojze Dežman pogosto ustavljal na poti od bloka do šole in nazaj grede. Pregledoval je dovolilnico in me opozarjal, da nadzoruje vsak moj korak. Belogardistkam na bloku je naročal, da me morajo vselej natančno pregledati. V poletnih mesecih 1943 pa me je prenehal nadlegovati. Moral je uvideti, da se dogodki na svetovnih bojiščih in v domovini le ne razvijajo tako, kot so napovedovali klerikalni voditelji v Ljubljani, ki so mu dajali navodila za delo. Postajal je zbegan in malodušen, so mi povedali ljudje, ki so ga srečevali. Ob kapitulaciji Italije je kot nor tekal po Dobrunjah in si s silo vzel konje in vozove, ko je z belogardisti iz svoje in okoliških postojank bežal čez Orlje proti Dolenjski.
Že po nekaj dneh so se belogardisti vračati v svoje postojanke na Sv. Urh, v Bizovik in Polje. S prvimi sta prišla novi komandant in podkomandant urhovske postojanke Lojze Dežman in Ivan Korošec. Čeprav so se prve dni skrivali, sem zvedela od naših ljudi, da so se vrnili in da hite utrjevati postojanke.
Dne 18. septembra 1943 je od zgodnjih popoldanskih do poznih večernih ur divjal na Sv. Urhu boj med partizani in belogardisti, ki so jim Nemci prihiteli na pomoč. Za točen potek boja, v katerem je padlo več mladih borcev, sem lahko zvedela šele po osvoboditvi od komandnega kadra IV. bataljona Cankarjeve brigade, ki je boj organiziral in vodil. O nekaterih podrobnostih pa so ljudje spregovorili že tedaj.
Najhuje me je pretresla pripoved občinske uslužbenke, ki je dan po pokopu padlih borcev poslušala urhovskega komandanta Dežmana. Ta je pogosto prihajal na občino in se zanimal zlasti za to, če menda ne sprejemajo živilskih nakaznic ljudje iz partizanskih hiš. Po boju na Sv. Urhu je pravil, kako je ubil ranjeno partizanko, čeprav mu je že od daleč klicala: »Tovariš, pa me vendar ne boš ustrelil!« - »Pa sem jo le, kurbo partizansko!« je brez sramu govoril 23 - letni belogardistični komandant.
Prav tako pretresljivo je bilo doživetje prisilnih grobarjev Janeza Omahna in Martina Kurenta iz Dobrunj, ki sta morala na Dežmanov ukaz pokopati padle borce. Brez jedi in pijače sta v nedeljo, dne 19. septembra kopala od ranega jutra do 22. ure in še čez. V izkopani grob sta morali zmetati trupla devetnajstih borcev in bork. Dežman jima ni dovolil, da bi jih spodobno pokopala v grob, zahteval je, da jih mečeta z vrha, kamor in kakor je pač padlo truplo.
Za boj na Sv. Urhu in za nasilje urhovskega komandanta sem zvedela od ljudi, ki so bili naklonjeni osvobodilnemu gibanju in so imeli to srečo, da so že prve dni po kapitulaciji Italije dobili Nemško dovolilnico za prehod skozi blok. Jaz sem morala čakati nanjo do 15. oktobra 1943. Sklenila sem, da pojdem v šolo po poljski strani, ker me tamkajšnji domobranci niso toliko poznali kot domobranci v dobrunjski občini. Še zlasti pa sem se želela izogniti srečanju z Dežmanom.
Na poljskem bloku sem zvedela, da moram imeti poleg nemške dovolilnice še krajevno dovolilnico za prehod čez blok na Friškovcu nad vevško papirnico. Dovolilnice so izdajali domobranski oficiriji v postojankah poljske in dobrunjske občine. Ker je bil komandant poljske postojanke odsoten, sem šla brez dovolilnice proti Zadvoru. Po poti sem srečala tovarišici, ki sta pravkar prihajali z dobrunjske strani od komandanta Dežmana. Dal jima je krajevno dovoljenje in poduk, ki jima je nagnal strah v kosti. Zagrozil jima je, da bo dal postreliti vse učiteljstvo, ki ne bo upoštevalo ukazov slovenskega domobranstva. Vprašal je tudi po meni in hotel vedeti, zakaj še ne poučujem. Povedali sta mu, da moram čakati na nemško dovolilnico.
Ko so belogardisti zvedeli, da so kot domobranci postali del nemške vojske, so se začeli trkati na prsi in vzklikati »Nemci in mi bomo zmagali!« Govorili so, da je nemška vojska vse kaj drugega kot italijanska in da ji je končna zmaga zagotovljena. Tudi šentlenarški župnik Franc Verce je verjel v nemško zmago in vztrajno trdil, da se Nemci umikajo načrtno le do določene meje, s katere jih ne bo nihče premaknil.
Po končanem popoldanskem pouku sem šla po isti poti proti papirnici. Dežman je že zvedel, da sem bila v šoli. Z motorjem je pridrvel za menoj in me dohitel v bližini papirnice. Zahteval je, da mu pokažem nemško dovolilnico. Ko si jo je ogledal, je hotel še dovolilnico za prehod skoz krajevni blok. Rekla sem mu, da jo bom dobila naslednji dan. S posmehom mi je odvrnil, da ne verjame, da jo bom kdaj dobila, in me spomnil grožnje, ki jo je izrekel pri zaslišanju decembra 1942, da me bo dal pred šolsko stavbo vpričo šolarjev ustreliti. Še preden je grožnjo do konca izrekel, sem ga prekinila, češ da je ni treba ponavljati, ker sem si jo dobro zapomnila.
Deset dni kasneje je prišel župnik Verce zelo vznemirjen poučevat verouk. V šolski zbornici je pripovedoval, da se je prejšni dan – bila je nedelja, 24. Oktobra 1943 – okoli 13. Ure ustavil pred šentlenarškim župniščem poltovorni avto. Iz njega je oborožen domobranec iz poljske postojanke nagnal dva moška in zahteval, da ju kaplan Gande spove, ker sta obsojena na smrt. Tretji moški se ni hotel spovedati in je ostal v avtomobilu. Ker se je kaplan prestrašil na smrt obsojenih, ju je moral župnik sam spovedati. Pri spovedi sta ga prosila, naj ju reši, ker sta nedolžna. Po končani spovedi je župnik vprašal domobranca, kaj sta zagrešila. Odgovoril mu je, da ne ve, le smrtno kazen da mora izvršiti.
Župnika sem vprašala, če si je zabeležil imena ustreljenih, ker bo treba obvestiti njihove svojce. Dejal je, da si je imena spovedancev zapisal na listek in ga shranil. O starejšem, ki je imel okoli 53 let, je povedal, da je doma z Viča v Ljubljani in je oče treh otrok, o mlajšem, ki je imel komaj 20 let, je dejal, da je obupno jokal in ga rotil, naj ga reši, o tretjem, ki je ostal v avtomobilu, ni govoril.
Na vprašanje, kaj je ukrenil, da bi preprečil smrt ljudi, ki jih je pri spovedi spoznal za nedolžne, je ogorčen odvrnil, da je takoj odšel v Polje k župniku Janezu Keteju in mu prepovedal, da bi vodili obsojence k njemu spovedovat, ko ima enega samega kaplana v pomoč, on pa štiri.
Ta dogodek, ki je v kroniki obširneje opisan, navajam na tem mestu zato, ker so s tem dnem začele množično padati žrtve na Sv. Urhu. Ko so 24. oktobra 1943 padle prve žrtve urhovskih domobrancev, je bil njihov komandant Lojze Dežman še živ, štiri dni kasneje se je smrtno ponesrečil.
Zaradi bližajoče se jesenske ofenzive so Nemci poslali na Sv. Urh večje količine orožja. Domobranci so ga z vnemo preizkušali.  Dne 28. oktobra 1943 se je komandantu Dežmanu odbila krogla od drevesne grče in mu prebila lobanjo, da so mu izstopili možgani. Po prevozu v bolnišnico je tretji dan podlegel poškodbi. Dva dni kasneje so ga pokopali v Štepanji vasi. Bivši šentlenarški župnik kaplan Filip Žakelj, tedaj že stolni vikar v Ljubljani, je še pozno v noč govoril na njegovem grobu.
Tisti večer me je obiskal učitelj Leopold Bohinc, ki se je vrnil iz internacije. Povedala sem mu, koga pokopavajo in kaj vse nama je obetal, ko me je zasliševal v postojanki pod Sv. Urhom. Smrt mu je preprečila, da bi grožnjo izpolnil.
Po Dežmanovi smrti sem imela več upanja, da mi bodo poljski domobranci izdali krajevno dovoljenje, daj pri njem ne bodo mogli več iskati informacij o meni. Že štirinajst dni sem hodila brez dovolilnice mimo papirnice in s strahom čakala, kdaj bodo premestili domobranca Rika Gabriča z bloka na Friškovcu. Pred leti je bil moj učenec in me je vselej vljudno vprašal, če imam dovolilnico. Zadovoljil se je z odgovorom, da jo imam v torbici.
V postojanki poljski domobrancev me je sprejel njihov oficir Ernest Hirschegger. Vzel mi je nemško dovolilnico in odšel z njo v pisarno. Ko se je vrnil, je dejal: » Jaz na vašem mestu ne bi iskal dovoljenja ne na tej ne na oni strani Ljubljanice!« V šoli sem povedala upravitelju, kako sem opravila pri poljskih domobrancih na Sv. Urhu. Podpisal in žigosal je uradno prošnjo. Izročila sem jo svoji učenki, ki je imela pol brata Jožeta Jesiha med domobranci na Sv. Urhu, z naročilom, naj jo odda novemu komandantu Poldetu Selanu.
Že naslednji dan mi je vrglo dekletce na mizo zaprto kuverto na mizo. Na hrbtni strani prošnje je bila pod žigom domobranske postojanke »Sv. Urh« pripisana ena sama beseda: »Zavrnjeno«. Listino hranim za spomin. Bila sem edina na šoli, ki so ji domobranci zabranili prehod čez njihov blok. Vendar te prepovedi nisem upoštevala. Ogledala sem si obliko in vsebino dovolilnice drugih in si jo sama priskrbela. Na četrtinko pole mi je naš človek natipkal dve vrsti besedila, na spodnji desni rob pa sem narisala nečitljiv podpis, podoben podpisu na dovolilnici tovarišic. Po žigu, ki je manjkal, ni nihče vprašal.
Poslej sem hodila skozi blok, na katerem so se menjavali znani in nenznani domobranci, še z večjo tesnobo kot doslej, a prav misel na Dežmanovo nesrečo mi je dajala upanje, da se bo tudi v bodoče vse dobro izteklo. Zdaj teže razumem takratno ravnanje, a tiste dni je bilo, kot bi me neznana sila gnala v vasi šolskega okoliša. Hotela sem zvedeti čim več o tem, kaj se dogaja v domobranski postojanki na Sv. Urhu, o kateri so se širile čedalje bolj grozotne govorice, in kaj se dogaja v drugih postojankah. Pomagali so mi domačini, ki so bili naklonjeni osvobodilnemu gibanju; mnogi so imele svojce pri partizanih.
O tem kaj se dogaja na Sv. Urhu, sta mi veliko povedali Marija Vidic in njena hčerka iz prvega Zakona Marija Marolt iz Dobrunj. Pri njunem sosedu, kjer je bila Vidičeva doma, je gospodaril njen brat. Njegov sin Miha Trkov je bil član urhovske posadke. Do novega leta 1944 je teti in sestrični dajal podatke o dogodkih na Sv. Urhu, ki sta jih posredovali meni. Imen žrtev se ni upal navajati, povedal pa je, da vlačijo ljudi od vsepovsod na grič in jih pobijajo v urhovskih gozdovih.
Domobranci so silili Trkova, da mora tudi pri umorih sodelovati z njimi. Tega se je precej časa branil, zato so ga kaznovali s tem, da je moral podnevi in ponoči vsake dve uri na stražo, dokler ni živčno zbolel. Moral je za nekaj tednov domov. Po okrevanju se je vrnil na Sv. Urha in se ves spremenil. Pajdaši so ga pridobili s podkupninami. Začel je sodelovati z morilci in se okoriščati z lastnino umrlih. O dogodkih na Sv. Urhu pa ni hotel govoriti z nikomer več, niti s sorodniki.
Mlajši sin Marije Vidic je takrat obiskoval moj razred. Zaupno mi je povedal, da je videl lisico, ki je nesla v gobčku človeško roko. Nisem vedela, ali bi mu verjela ali ne. Skušala sem mu dopovedati, da se je zmotil, a on je trdil svoje. Laže sem mu verjela, ko mi je njegov očeJanez Vidic povedal, da je v svojem delu urhovskega gozda naletel na golo moško truplo, prekrito s smrekovimi vejami. Odgrnil je vejevje in zagledal pod njim umorjenca s tako razbito glavo, da ga ne bi mogli prepoznati niti najbližji sorodniki. Zaupal mi je, da je na več krajih odkril velike, sveže izkopane jame, dan ali dva kasneje je našel na istem mestu skrbno izravnano zemljo. Po osvoboditvi je pokazal kraje, ki si jih je skušal zapomniti. V njih je našla komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev žrtve urhovskih morilcev.
V hišah pod Sv. Urhom, blizu poti, ki pelje mimo Tarnave na vrh griča, ljudje po cele noči niso mogli mirno spati. Vznemirjali so jih obupni klici aretirancev, ki so jih domobranci gnali v postojanko in iz nje v smrt v tamkajšnje gozdove. Krike žrtev so pogosto, še zlasti pa v božičnih dneh 1943 in novoletnih dneh 1944, preglašali streli pušk in strojnic, eksplozije ročnih bomb, zvonjene cerkvenih zvonov. O tem so govoril Jakličevi, Verbičevi, Jakšetovi, Ferkolovi iz Dobrunj in še drugi.
Po obisku župnika Verceta pri poljskem župniku Keteju tamkajšnji domobranci niso več vozili žrtev k spovedi na dobrunjsko stran, temveč naravnost na urhovsko morišče. Odslej sta morala župnik Verce in kaplan Gande pogosto na Sv. Urh. Zvedela sem, da ju kličejo k žrtvam, ki bi se pred nasilno smrtjo rade spovedale, in ni mi ostalo prikrito, kako nerada sta opravljala to nenavadno dušnopastirsko dolžnost. Župnik se je pritožil zaupni osebi na šoli, da bo še znorel, če pojde tako naprej, kaplan pa mi je nekoč, ganjen od pijače, ki ji je bil vdan, in ogorčen zaradi nočnih obiskov na Sv. Urhu dejal, da ne vzdrži več in da raje odloži duhovniško suknjo, kot bi moral še kdaj na Sv. Urha.
Po božiču 1943 je prišlo na Sv. Urha več novih domobrancev iz raznih postojank na Dolenjskem. Domobranci iz okoliških vasi, ki so jih ljudje dobro poznali, so pošiljali novince v hiše žrtev, da so jih aretirali, samo pa so se skrivali v bližini in se jim pridružili, ko so žrtev prignali iz hiše. Novinci, ki jih je izdajalo dolenjsko narečje, so se radi preoblačili v partizane in govorili svojcem aretiranega, da ga kličejo partizani na pogovor, vendar ljudje niso nasedali njihovim zvijačam. Vedeli so, kdo je domobranec in kdo je partizan.
Urhovski, bizoviški in poljski domobranci so pri aretacijah lagali, da mora aretirani nemudoma v njihovo postojanko ali na ljubljansko policijo zaradi soočenja s tem ali z onim pripornikom ali zaradi kakšnega drugega pojasnila, največkrat pa so aretirani žrtvi govorili, da je osumljena zvez s partizani in bo morala skoraj gotovo v internacijo. Zato so večini aretirancev prigovarjali, naj vzamejo čimveč denarja, obleke, živeža in tudi na zlatnino naj ne pozabijo, če je je kaj pri hiši ker bodo te reči v taborišču potrebovali in si z njimi lahko rešili življenje.
Nekaj časa so svojci žrtev verjeli, da je tako, kot so govorili domobranci. Že naslednji dan po aretaciji so hiteli v mesto in poizvedovali, v katerem zaporu čakajo aretiranci na transport v Nemčijo, da bi jih pred odhodom še videli, se pogovorili z njimi in jim dali še kaj potrebnega za na pot. Domobranski policisti so se norčevali iz njih in jih pošiljali od enega zapora do drugega, čeprav so vedeli, da so ljudje, po katerih so spraševali, že izkrvaveli v urhovskih gozdovih, morilci pa so si razdelili njihovo imetje, celo obleko, perilo in obutev, v katero so bili oblečeni in obuti.
V zimskih mesecih 1943 / 44 sem pogosto srečevala ljudi, ki so hiteli v mesto ali že iz mesta proti domu in mi pripovedovali, kaj vse so že storili, da bi kaj izvedeli o svojcu, po katerega so prišli »oni z Urha«. Vendar je bil ves njihov trud brez uspeha. Nekateri so šli poizvedovat celo v urhovsko postojanko. Od tam so jih največkrat nagnali z grožnjo, da jih bodo pobili, če takoj ne zginejo, ali pa so jih nagnali, da je tisti, po katerem sprašujejo, že davno v Nemčiji.
Ker so aretirancu brez sledu izginili in tudi Rdeči križ še po več mesecih ni imel njihovega naslova, so svojci začeli dvomiti v resničnost zgodbe o internaciji. Le nekateri so upali, do zadnjega in jim je šele po osvoboditvi pogled na iznakaženo truplo v grobu na Sv. Urhu vzel še zadnjo nado. Aktivisti OF in svojci partizanov so postajali vse bolj previdni. Menjavali so bivališča ali se vsaj čez noč umaknili na varno. Domobranci s Sv. Urha in iz okoliških postojank pa so začeli loviti žrtve tudi podnevi. Aretirali so jih pri delu v tovarni ali pisarni, na poti proti domu, celo v bolnišnico so prišli in vzeli človeka, ki je ležal v bolniški postelji. Domove ljudi, ki so se jih namenili pobiti, pa so zaznamovali z odtisom morilske »črne roke«. Od ljubljanskih aktivistov OF sem tiste dni zvedela, da pri zaslišanju pripornikov na policiji in drugih domobranskih zaporih v Ljubljani groze s Sv. Urhom. »Pojdeš med smrekce na Sv. Urha!« ali »Na Sv. Urhu ti bodo že razvezali jezik!« so obetali pripornikom, ki so molčali in vzdržali najhujše muke. Mnogi izmed njih so končali pod noži in streli urhovskih domobrancev, ime Sv. Urh pa je postalo za mnoge pojem groze in gotove smrti.
Proti koncu maja 1944 je moral večji del urhovskih, bizoviških in poljskih domobrancev na Rakek v »udarni« bataljon, katerega komandant je bil sin »prezidenta« Ljubljanske pokrajine Vuk Rupnik. Le nekaj domobrancev iz bližnjih vasi je ostalo v pomoč novim pajdašem, ki so prišli povečini iz Notranjske. Poveljeval jim je vodnik Janez Mlakar in jih vodil po okoliških vaseh. Prihajal je v partizanske hiše in v hiše terenskih delavcev OF in jim govoril, da njegovi ljudje niso odgovorni za zločine, ki so jih njihovi predhodniki zagrešili na Sv. Urhu.
Prebivalci vasi v bližini Sv. Urha pa so kmalu spoznali, kakšno je najvažnejše opravilo nove domobranske čete: od jutra do noči so njeni člani ob pomoči starih domobrancev odstranjevali sledove za grobovi žrtev v urhovskih gozdovih in zasajali na njih smrečice. Govorice o tem, koga iz bližnjih vasi so spet prignali na Sv. Urha, so potihnile, o žrtvah, ki so jih vozili iz ljubljanskih domobranskih zaporov, pa domačini tako niso nič vedeli. Vedno bolj pogosto pa so prebivalstvo vzmemirjale vesti o črnorokcih, ki so vdirali v hiše in pobijali partizanom naklonjene ljudi. Dne 7. Avgusta 1944 se je zglasila na sostrški šoli učiteljica Frančiška Šušteršič iz Spodnje Hrušice št. 10 in izročila šolskemu upravitelju nastavitveni dekret. Še isti dan si je našla sobo v bližini šolske stavbe in se nameravala naslednji dan vseliti, čeprav so bile šolske počitnice in je imela v komaj dobre pol ure oddaljeni Hrušici svoj dom. Bila je srečna, da se bo lahko znebila nevarne soseščine v domači vasi, zaradi katere je morala še pred kapitulacijo Italije v zapor in internacijo na Rab. Toda v Sostro ni prišla, ker so jo še tisto noč zverinsko pobili črnorokci skupaj s sestro Antonijo Šušteršič. Ogabni zločin, ki ga je organiziral vodja črne roke za Štepanjo vas in obe Hrušici, kapucinski pater Jakob Vučina s sodelovanjem bližnjih Šušteršičevih sosedov, podrobneje opisujem na drugem mestu. Tiste dni je slovenska reakcija organizirala vrsto protikomunističnih zborovanj in z grožnjami naterala ljudi, da so se jih udeležili. Dne 27. Avgusta 1944 je bilo tako zborovanje pred šentlenarško cerkvijo v Sostrem. Učiteljstvo je dobilo najstrožji ukaz, da se mora zborovanja udeležiti. Na tem zborovanju sem spoznala, da domobranci in njihovi somišljeniki nič več ne skrivajo zločinskega početja na Sv. Urhu. Ko so govorniki na slavnostno okrašeni tribuni, kjer so med krajevnimi klerikalnimi veljaki sedeli zastopniki vevške papirnice in slovenskega domobranstva, naštevali imena znanih domačinov, ki so odšli v partizane, so se iz cerkvenih lin v stolpu šentlenarške cerkve oglašali pobalini in vpili za vsakega posebej: »Na Urha z njim!«
Prvi dan septembra 1944 sem si hudo poškodovala nogo in več tednov nisem mogla hoditi. Dne 22. septembra je novi urhovski komandant Janez Mlakar aretiral po več vaseh dobrunjske občine nad trideset žensk, povečini mladih deklet. Pred odgonom v nemška taborišča je nekatere izmed njih spraševal o mojem delu in poudarjal, kot nekoč Lojze Dežman, da ve o meni vse, celo to, da prihajam v službo brez njihovega dovoljenja, in obljubljal, da me bo še znal poiskati na domu v Ljubljani. O namenu urhovskega komandanta so me naši ljudje takoj obvestili, kaplana Gandeta pa so prepričali, da je moja poškodba tako huda, da do konca vojne gotovo ne bom več stopila na nogo. Kaplan je poskrbel, da je za mojo nesrečo zvedel tudi urhovski komandant in me pustil pri miru. Do osvoboditve nisem več poučevala na sostrški šoli, ostala pa sem v zvezi z ljudmi, ki so me obveščali o najvažnejših dogodkih v vaseh dobrunjske občine.  Tako sem po srečnem naključju ušla grožnjam prvega komandanta urhovskih domobrancev Lojzeta Dežmana in tudi poslednji komandant Janez Mlakar jih ni izpolnil. Prvemu je smrt  preprečila zle namene, zadnjemu pa so dogodki pred bližajočo se osvoboditvijo vzeli pogum. Ohranila sem svoje zapiske nedotaknjene in jih takoj po vojni začela izpopolnjevati.
Nekaj člankov o dogodkih na Sv. Urhu med NOV sem objavila že leta 1945 v Ljudski pravici, v Borkah, Naži ženi in drugje. Po objavi prvih člankov me je Ivo Pirkovič, ki je po liniji obveščevalne službe že leta 1942 zbiral podatke o izdajalskem početju lažnega Štajerskega bataljona na Dolenjskem, opozoril na imena nekaterih njegovih pripadnikov, ki so izhajali iz vasi v urhovski okolici. Pojasnil mi je nastanek in sestavo te ilegalne belogardistične četniške enote, v kateri so se urhovski morilci izurili za svoj krvavi posel. Opisal mi je vodstvo lažnega Štajerskega bataljona in cilje, ki jih je zasledovalo, kratkotrajni obstoj tega bataljona, njegovo razkrinkanje in zasledovanje ter preimenovanje v legalno Legijo smrti. Tudi med pripadniki Legije smrti je bil velik del urhovskih domobrancev. Na črnih baretah so nosili svetlikajoča mrtvaška znamenja.
Leta 1949 je obiskal svojo staro domovino ameriški pisatelj Louis Adamič, doma iz okolice Grosupljega na Dolenjskem. Z Ivom Pirkovičem se je razgovarjal tudi o Sv. Urhu. Ker je želel dobiti podrobnejše podatke, ga je Pirkovič napotil k meni. Adamiča so dogajanja na Sv. Urhu med NOV tako zanimala, da je želel, naj mu vse, kar sem do tedaj odkrila, napišem. Tako je nastal moj prvi daljši spis o Sv. Urhu, ki pa še ni bil tako obdelan, da bi bil zrel za tisk. Obsegal je 104 tipkane strani in je bil brez slikovnega gradiva.
Ivo Pirkovič mi je dal v pomoč svoj rokopis Belogardizem, iz katerega navajam nekaj mest v tej kroniki. Na osnovi pojasnil, ki mi jih je dal Pirkovič, in iz opisovanja lažnega Štajerskega bataljona ter razvoja belogardizma na Dolenjskem sem si lahko pravilno raztolmačila razgovor z Lojzetom Dežmanom decembra 1942, ko mi je govoril o tem, da je bil šest mesecev partizan-špijon v Gorjancih in kaj vse je doživel po dolenjskih vaseh. Podatki o strahotnih umorih rojakov v Šentjoštu pod Gorjanci, ki so se odločili, da gredo v partizane, pa so prišli v lažni Štajerski bataljon, misleč, da je resnično partizanski, so mi pojasnili krutost urhovskih domobrancev. Prebivalci vasi v dobrunjski in poljski občini in sploh vsi, ki so imeli opravka z domobranci na Sv. Urhu, v Bizoviku in v Polju, so se spraševali, kako je mogoče, da mlad človek tako strahotno podivja. Njihovo življenje v lažnem Štajerskem bataljonu daje odgovor na ta vprašanja.
Poleg podatkov o dogodkih v vaseh dobrunjske občine med NOV sem morala zbrati še podatke s poljske strani, ki mi ni bila toliko znana kot dobrunjska. Tako so postajali moji zapiski vse bolj obsežni in čedalje bolj stvarni, vendar me je dolgo vznemirjal občutek, da je ozadje tega, kar opisujem, premalo povezano z dogajanji iz bližnje pa tudi oddaljenejše preteklosti. Da bi sebi in drugim pojasnila vzroka za dogodke na Sv. Urhu med NOV, sem začela prebirati spise, ki obravnavajo dobo pred prvo svetovno vojno tja do marčne revolucije 1848, nastanek političnih strank na Slovenskem in njihov pomen v političnem, družbenem in kulturnem življenju Slovencev, čas med obema vojnama, razvoj delavskega gibanja, nastanek in rast vevške papirnice in še zlasti spise, ki obravnavajo razmere, v kakršnih je živelo prebivalstvo dobrunjske in vevške občine. Preučevanje teh spisov me je zavedlo tako daleč, da sem smatrala za potrebno osvetliti dogodke na Sv. Urhu malone z vsem, kar je bilo značilnega v pretekli in polpretekli dobi za celotno dogajanje med NOV. Končno sem spoznala, da bi tako obširna uvodna poglavja premalo zanimala bralca, ki želi čimprej in čimveč zvedeti o samem urhovskem morišču, ki je jedro te kronike. Zato sem se odločila, da bom v uvodni besedi povedala predvsem, kako je nastala in rasla zamisel kronike in kateri dogodki so mi dali spodbudo zanjo.
Zbiranje podatkov o zločinih na Sv. Urhu in v njegovi bližini je bilo težavno in zamudno delo. Morilci niso pustili za seboj nič drugega kot zarasle grobove v skritih gozdnih grapah. Čeprav je dejal šentlenarški župnik, da se ni maral vtikati v »vojaške« stvari, ni bilo v načinu ubijanja in zakopavanja žrtev nič vojaškega, razen če kdo meni, da so bila dejanja domobranskih gospodarjev, nemških nacistov, po številnih moriščih vojaška stvar. Urhovski domobranci so posnemali zgled svojih gospodarjev. Žrtve so pred smrtjo strahotno mučili in še mrtve iznakazili, kot sta pri izkopu ugotovili zdravniška komisija in komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev. Pobite rojake so brez krste in največkrat gole zmetali drugega vrh drugega v jame, izkopane sredi gozdov.
Spočetka se morilci niso menili za sledove, ki so ostajali za grobovi. Ker pa so se vojni dogodki tudi po kapitulaciji Italije razvijali čisto drugače, kot so oni pričakovali, so postajali previdnejši. Za svoje zločine so izbirali čim bolj skrita in zarasla mesta in odstranjevali sledove za seboj. Še prav posebno pazljivi so bili tedaj, kadar so pripeljali v urhovske gozdove pripornike iz ljubljanskih zaporov. Prve sledove za grobovi žrtev so mi pokazali predšolski otroci, ki so v poletnih mesecih 1945 nabirali borovnice in druge gozdne sadeže v urhovskih gozdovih. Na mnogih krajih je bila zemlja v velikosti groba vdrta za dobro ped, sredi vdrtine pa je samevala posušena smrečica. Vdrtine, za katere so otroci iz tamkajšnjih vasi dobro vedeli, da jih prejšnje čase ni bilo, smo zaznamovali s slovenskimi zastavicami s peterokrako zvezdo in s šopki rož. Ponekod so bile vdrtine načete v obliki večjih in manjših lukenj. Otroci so trdili, da so jih izkopale lisice. Bližala se je jesen 1945. Ko je v urhovskih gozdovih dozorel kostanj, so se mladini pridružili tudi starejši ljudje in odkrivali vedno več sumljivih vdrtin v zemlji. Svojci so hoteli žrtve odkopati in jih prepeljati na domače pokopališče. Župnik Verce jim je prigovarjal, naj pohite, da bodo njihovi zemski ostanki čimprej počivali v blagoslovljeni zemlji. Ugovarjala sem in prepričevala ljudi, da morajo trupla ostati tam, kjer so žrtve izkrvavele in poslednjič pomislile na dom in domovino. Dala sem pobudo za ustanovitev pripravljalnega odbora za zgraditev grobnice in postavitev spomenika žrtvam na Sv. Urhu in nadaljevala z zbiranjem dokumentarnega gradiva za kroniko in muzej, ki naj bi dobil prostor v cervki Sv. Urha.  Zgradili smo grobnico in postavili spomenik – ki je bil eden izmed prvih spomenikov NOV pri nas – in uredila sem muzej. Zgradili smo cesto iz Dobrunj do grobnice s spomenikom in sprehajalno pot iz Ljubljane po grebenu Golovca in dobrunjskih hribov do Sv. Urha. Obnovili smo kletne prostore v mežnariji, kjer so mučili žrtve in hlev, kamor so jih zapirali, kadar so bile kleti prepolne. Postavili smo tudi hišo za oskrbnika spomeniških objektov. Spomenik smo odkrili in odprli muzej dne 22. Julija 1955. Preden pa se je to izvedlo, je bilo treba premagati mnogo težav. Najprej je bilo treba pričeti z odkopi žrtev. Prisostvovali naj bi jim predvsem svojci iz bivše Ljubljanske pokrajine, ki so sumili, da je njihov človek končal na Sv. Urhu.
Na odkope sem opozorila javnost v Slovenskem poročevalcu, začeli pa smo z njimi 29. oktobra 1945. Svojci žrtev iz bližnje okolice so postali takrat že zelo nestrpni. Vsepovsod so ljudje slavili zmago in snovali načrte za bodočnost, njihovi najbližji, ki so dali življenje za svobodo, pa naj še zdaj, ko je vojna vihra končana, leže zapuščeni v urhovskih gozdovih. Nekateri niso vzdržali do dne, ki je bil določen za začetek odkopov.  Dne 19. oktobra 1945 sem pri popoldanskem pouku pogledala skozi okno šolske stavbe in videla, kako hiti mimo voz, naložen s srebrno lesketajočimi krstami. Svojci Franca in Antona Kocjančiča so pri Ljudski milici izposlovali dovoljenje za prekop obeh žrtev. Ker sem se bala, da bodo prihiteli še drugi in preprečili graditev skupnega grobišča, sem odšla za njimi na Sv. Urha in zagledala odprt grob na začetku grape, ki vodi proti znani lipi. Grob je pokazal najmlajši mežnarjev sin s Sv. Urha Dominik Selan. Kopači so že polagali kose iznakaženih trupel v pripravljeni krsti. Deset dni kasneje 29. oktobra 1945 je začela komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev skupaj s sodnimi izvedenci in z zdravniško komisijo, ki sta jo izmenoma vodila dr. Andrej Jenko in dr. Rihard Gregorčič, z odkopom žrtev. Odkopavala je skupina nemških vojnih ujetnikov. Nekaj dni so morali ujetnikom pomagati svojci morilcev. Med njimi sta bila oče Mihe Trkova in sestra Joška in Avgusta Jakoša. Toda med pomagači in svojci žrtev je rasla napetost in se sprevrgla v nastope, zaradi katerih je bilo potrebno svojce morilcev spraviti z griča. V šestnajstih dneh so vzeli iz zemlje sedeminosemdeset iznakaženih trupel in jih položili v krste. Kopali pa so le na zaznamovanih mestih do lipe, na severnem pobočju proti Dobrunjam in na južnem pobočju urhovskih gozdov proti Molniku. Dne 15. Novembra je komisija za ugotavljanje zločinov okupatorja in njegov pomagačev prenehala z odkopavanjem. Nihče pa ni iskal grobov naprej od lipe proti Orljemu in še v druge smeri. Svojci žrtev so potrti odhajali z griča, ko so uvideli, da ne morejo odkriti groba, v katerem leži truplo pogrešanega. Izkopane žrtve so bile povečini neznane. Med njimi ni bilo niti tistih iz okoliških vasi, za katere so svojci vedeli in v več primerih tudi videli, da so jih domobranci odgnali na Sv. Urha, od koder se niso več vrnili. Komisija za ugotavljanje zločinov je privedla na Sv. Urha člana urhovske posadke Avgusta Cankarja iz Dobrunj in ga zaslišala tudi glede števila žrtev. Povedal je, da je bil več tednov na straži pri znani lipi in videl pajdaše, ki so vsak dan med 13. in 14. uro gnali do trideset zvezanih ljudi v smeri proti Orljemu. Vračali so se vselej morilci sami.
Spomladi  1946 – bilo je v nedeljo, dne 24. marca – sem odšla s tajnikom okrajnega odbora za ljubljansko okolico Francem Mojškrcem in Jožetom Vrbincom iz Bizovika v gozdove proti Orljemu. V nekaj urah smo zaznamovali nad petdeset vdrtin, kakršne so bile tiste, iz katerih smo že dvignili žrtve. Ob poti proti Orljemu smo odkrili več grap, ki so bile nad meter visoko zasute z ostanki obleke in obutve, ki je bila najbrž delovna obleka žrtev in so jo morilci zavrgli. S Francem Mojškercem sva še večkrat iskala sledove za grobovi in jih tudi našla. Mojškerc je iz izkušenj v partizanih poznal sledove za grobovi, zato jih je hitro izsledil in sproti zaznamoval. Toda po prvem odkopu žrtev ni bilo nikoli več časa in prilike za ponovno odkopavanje.
Na razpravi proti Leonu Rupniku in soobtoženim pred vojaškim sodiščem IV. armade v Ljubljani od 21. do 30. Avgusta 1946 sem zvedela, da je šef politične policije v Ljubljani Lovro Hacin zahteval od svojih podrejenih, da »tajnih pripornikov« ne smejo voditi v nobenem seznamu. Ti priporniki so izginili navadno brez sledu. V nočnih urah so jih domobranci vozili v posebnem avtobusu do Ogrinove gostilne na Lavrici, od tam pa na Orlje in naprej v urhovske gozdove. Iz teh in še iz drugih virov, ki so bili dostopni šele po osvoboditvi, sem spoznala, da skrivajo gozdovi v okolici Sv. Urha neznano, toda zelo veliko število žrtev. Šentlenarški župnik mi je po osvoboditvi dejal, da jih ne more biti dosti več kot stopetdeset. Toda on je štel le tiste žrtve, ki jih je spoznal pri spovedovanju v urhovski postojanki, za število internirancev, ki so se po kapitulaciji Italije več mesecev zapovrstjo vračali iz številnih taborišč in so jih urhovski in drugi domobranci prestregali že na ljubljanski postaji, in za tajne pripornike politične policije, ki so jih iz policijskih zaporov in pobijali v tamkajšnjih gozdovih, pa ni mogel vedeti. Marsikdo je še danes prepričan, da je njegov sorodnik končal v katerem izmed nemških uničevalnih taborišč, medtem ko trohne njegove kosti na Sv. Urhu ali kje v bližnjih gozdovih. Nekaj primerov o tem, v kakšnih okoliščinah so izginjali tajni priporniki, je opisanih v tej kroniki. Morda bodo svojci žrtev spoznali iz njih, da je v enakih ali podobnih okoliščinah izginil tudi njihov človek.
Svojci žrtev, ki so med delom komisij prihajali na Sv. Urha, so mi dajali podatke o vsem, kar so vedeli o ljudeh, ki so izginili. Beležila sem si njihove naslove in se zglasila pri vsakem izmed njih, da sem lahko opisala podrobnosti. Zanimala sem se za žrtve, ki so jih člani komisij s sodelovanjem svojcev prepoznali, in za vse tiste, o katerih so mi pravili, da so jih aretirali domobranci in neznano kam odpeljali. Pri tem sem odkrivala nove in nove primere in zvedela za zločince iz drugih postojank, iz katerih so vodili aretirane partizanske sodelance na Sv. Urha. Zglasila sem se tudi na domovih pobeglih morilcev in prigovarjala njihovim sorodnikom, naj povedo vsaj to, kar vedo o vzrokih za njihovo početje. Nisem pričakovala kdove kako vrednih podatkov, a spričo tega, da je zmagala NOV in da so odkriti zločini na Sv. Urhu, sem mislila, da bodo le kaj priznali in skušali zločince kako zagovarjati. Naletela pa sem na tako zakrknjene ljudi, da me je stresala groza ob vsem, kar so izjavljali. Nihče ni nič vedel, najmanj pa mežnarjeva družina na Sv. Urhu, ki je vse od blizu opazovala in tudi sodelovala pri dogajanju na urhovskem morišču. Poldrugo leto in dalje so iz dneva v dan čakali na prihod »Matjaževe vojske«, na pobegle domobrance, ki bodo skupaj z Angleži prikorakali nazaj, prevzeli oblast v svoje roke in pobili še vse tiste, ki jih pred pobegom niso več utegnili. Ko jim je po nekaj letih to upanje splahnelo, so ubrali drugo pot: postali so lojalni in delavni – nekateri tudi iskreno – a povedati niso hoteli nič. Kadar jih je človek postavil pred dokazana dejstva, so se čudili, kot da bi prvikrat slišali za morišče na Sv. Urhu. Sv. Urh ni edini kraj v Sloveniji, kjer so okupatorjevi hlapci pobijali rojake, ki so se uprli nasilju in krivičnemu družbenemu redu, je pa edinstven glede tega, kdo je tod pobijal in kakšne pripomočke je uporabljal. V urhovski cerkvi je vsak dan maševalo po več duhovnikov, poleg tega so opravljali vrsto drugih pobožnosti. K obhajilni mizi so pristopali najhujši zločinci, ki se jim za umore rojakov ni bilo treba spovedovati, čeprav je škof dr. Gregorij Rožman pridigal tiste dni: »Umor je in ostane v nebo vpijoč greh!« V spovednici je poleg duhovnika sedel morilec, kakršen je bil Stane Kukovica, in si beležil izjave spovedancev. Za »večno zveličanje« žrtev so morilci uporabljali »čudežni« križec in se pri tem hvalili: »Kogar pobijemo mi, ta ni pogubljen!« Na poti v smrt so krike in prošnje žrtev dušili z glasovi cerkvenih zvonov. Duhovni in politični voditelji urhovskih domobrancev so vedeli, kaj se dogaja na tem kraju, a niso ničesar ukrenili, da bi zločine preprečili, nasprotno, še spodbujali so morilce, naj pohite s pobijanjem, dokler je še tu okupator. Boj za oblast so jim prikazovali kot boj za vero in narod in dopustili, da so zabredli v zločine, ki jih ni moč ne razumeti ne pozabiti.


1 komentar:

  1. Para presentarme adecuadamente, soy el Sr. Michael Benson, un prestamista privado, otorgo un préstamo mínimo de $ 5,000 dólares o su equivalente en otras monedas a cualquier cantidad de préstamos con una tasa de interés del 3%, esta es una oportunidad financiera a su puerta, obtenga su préstamo de 2017 rápidamente. Hay tanta gente afuera que busca oportunidades financieras o ayuda a la vuelta de la esquina y en Lugares, y aún así no pueden conseguir uno, pero aquí está. Oportunidades de financiamiento a su puerta y, por lo tanto, no puede permitirse el lujo de perder esta oportunidad. Este servicio está hecho para personas, empresas, hombres de negocios y mujeres y la disponibilidad de cualquier cantidad que desee para obtener más información. Contáctenos por correo electrónico: MICHEALBENSONLOANAGENCY@GMAIL.COM
    Formulario de solicitud de préstamo y devuélvalo.

    Nombre completo .................

    Número de teléfono privado ................

    País ..................

    Dirección ................

    Estado ...............

    Años ..............

    Has aplicado antes o no. .............

    Estado ..............

    Cantidad del préstamo necesaria. ..................

    Periodo de préstamo ................

    Ocupación.................

    Ingreso mensual .....................

    En reconocimiento de estos detalles, le enviaremos nuestro acuerdo con el cronograma de reembolso, y si acepta los Términos y Condiciones, podrá obtener su préstamo una vez aprobado, dependiendo de la gravedad, urgencia y confianza que tengamos para usted.
    Estoy esperando tu respuesta rápida.

    Atentamente

    Micheal Benson

    OdgovoriIzbriši